Skip to content

Begunje 1972/73 – 4. razred, dopoldne

1. 07. 2019

V šolskem letu 1972/73 je dopoldanska skupina četrtega razreda štela 19 učencev. Slikali so se na šolskem igrišču zadaj za šolo, ki jo vidimo tokrat iz zadnje strani. Spremlja jih razrednik Janez Petrič.

Pri glasbenem pouku se je velikokrat pela pesem Oj, Božime. In vedno sta morala Martina in Janoš peti solistične vložke. Pri urah družbe so se po mizah razgrnili zložljivi zemljevidi. Ko sta Martina in Magda zagledali nekje v Istri kraj z imenom Brtonigla, sta bruhnili v neustavljiv smeh. Sedeli sta v prvi klopi pred tablo, tisto uro pa sta kazensko preživeli kar pred tablo. Ampak se je splačalo, in ime kraja sta si zapomnili za vse večne čase.

Sedijo:

  • Miro Nared,
  • Janez Jernejčič,
  • Janko Pirman in
  • Franci Popit.

Druga vrsta:

  • Vili Šivec,
  • Iztok Korošec,
  • Janez Borštnik,
  • Jože Meden,
  • Dušan Pirman in
  • Janoš Purkart.
  • Za njimi je razrednik Janez Petrič.

Sedijo:

  • Zdenka Štritof,
  • Marja Tekavec,
  • Martina Kranjec,
  • Tončka Otoničar in
  • Bojana Bavdek.

Druga vrsta:

  • Berto Hribljan,
  • Franc Lenarčič,
  • Magda Štritof in
  • Silva Korošec.
Vsi podpisani z razrednikom na sredini.

Viri:

  • Martina Mele

Kraj: Begunje
Datum: 1972/73
Avtor: Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Frane Lenarčič
Skenirano: 17. 12. 2018
Oblika: fotografija

2 komentarja leave one →
  1. 1. 07. 2019 07:37

    A ni hecno to z imeni krajev – nekatera so res taka, da si jih zapomniš. Kot otrok sem včasih na vprašanje kam je kdo šel ali kam greš dobila odrezav odgovor: ” V Ricmane!!” ali: “V Kotoribo drek tesat!” Pa nisem vedela, da Ricman(j)e res obstaja blizu Trsta, kamor so naše prababice včasih nosile prodajat jajca, maslo in meso, celo rake in da v Slavoniji obstaja tudi kraj Kotoriba, kamor so možje hodili tesat švelarje – železniške pragove. V mojem času tega že davno ni bilo več, imena krajev pa so se ohranila v reklih, ki jim tudi nihče ni več vedel izvora.

  2. francmazi permalink
    1. 07. 2019 20:11

    Sem se spomnil na imeni naših krajev, ki sta bili nekaj časa ponesrečeno preimenovani: Sveti Vid v Žilce in Sveta Trojica v Šivče. Spremeniti imeni, uporabljani stoletja, je velika stvar. Predvsem so zgodovinski razlogi, ki nasprotujejo takšnim spremembam. Sploh je o tem Shakespeare povedal nekaj brezčasnega v vprašanju: Roža drugače bi dehtela, če drugo bi ime imela?

Dodajte komentar

%d bloggers like this: