1963 Gorenje Otave – Otavske deklice

Na fotografiji stojijo od leve proti desni Iva Meden – Kovačeva, Zvonka in Stanka Purkart – Malčkove ter Danica Zalar – Markočeva.

V čepečem položaju se fotografu nastavljajo od leve proti desni: Mira Brtoncelj – Malčkova, še ena Danica Zalar – Betačeva in luškano skravžljana Nevenka Purkart – Malčkova.

Fotografija je nastala pred Betačevo hišo. Takrat je bila v njen še vaška gostilna. Bilo je v poletnem času, leta 1963. Ugibam, da nas je morda fotografiral Stanko Stritih, učitelj, ki je takrat še vedno stanoval v šoli, v Gorenjih Otavah, čeprav pouk v njej ni več potekal.

Osnovna šola v Gorenjih Otavah, kot še v mnogih drugih manjših krajih, in sicer pri Svetem Vidu, v Cajnarjih, pri Sveti Trojici, se je leta 1963 namreč ukinila. Šoloobvezne otroke je iz teh krajev v osnovno šolo Begunje in v Cerknico nato vozil šolski avtobus.

Zanimivo je, da smo bili še tega leta otroci v poletnem času večinoma bosi. Iva na fotografiji to dokazuje. Mislim pa, da smo bosi tudi ostali otroci. Podplate smo imeli dokaj utrjene tako, da smo zmogli hoditi tudi po pokošenih strniščih in sveže pokošenih senožetih ali pa po makadamskih cestah. Se pa spomnim, da smo na prašni makadamski cesti izbirali raje hojo po kolesnicah, kjer je bil pesek že drobno zmlet oziroma je bil že droben prah ali pa po uhojenih travnatih stezicah. Najhuje je bilo hoditi po pravkar pokošenih travnikih in strniščih. Vendar se temu nismo mogli izogniti, saj je bilo potrebno pokošeno travo ali seno na vsak način v jutranjih urah najprej razmešati nato pa popoldne pograbiti v ograbke in nato z vozom odpeljati domov.

Noge smo imeli do večera čisto črne in seveda opraskane in krvave, ki pa se jih nekateri otroci niso umili po cel teden. Pri nas doma na žalost ni bilo tega razkošja. Vsak večer smo se morale noge, kot tudi vse drugo umiti. Moja druga mama, ljubkovalno mačeha, ker je bila z nami otroci zares dobra, je bila med vojno bolničarka in se je morda tam navzela pretirane čistoče. Ker nas je bilo v družini pet deklet, je bilo umivanje vsak večer pravi obred in poligon za sestrske prepire, kateri bo najprej pripadal edini in še ta ves obtolčeni umivalnik, ki je v teh bitkah in med puljenjem iz rok venomer in venomer padal po tleh. Tudi voda je bila dragocena, saj smo jo morala dekleta sama nanositi v čeber, ki je stal v kotu kuhinje iz studenca pod hišo, ki je bil v globokem grabnu, oddaljen kar kakšnih deset minut hoje.

S strani bolničarske mame je bil zato predpisan naslednji red; najprej smo si v lavorju v eni vodi umile obraz, nato pa še noge. Nato je sledilo posamično umivanje, najprej lavorja nato pa še intimnih delov telesa in to brez ugovarjanja, vsak večer. In nato, brez televizije seveda, ker jo takrat še ni bilo, brezpogojno spat, čeprav je bila ura velikokrat šele okoli osmih in sonce še visoko na nebu. Če je Popitova teta, ki je bila mežnarica, zvonila Ave Mariji ob šestih ali kdaj tudi prej, pač kadar ji je dopuščal čas, pa smo morale spat še prej. Vendar večerni ritual ni bil nikoli izpuščen. Besede in hvala bogu tudi privzete navade bolničarske mame še danes odmevajo v naših ušesih: pomit (posodo po večerji), umit, scat pa spat! In po teh besedah je kot kakšna generalica zapustila bojno prizorišče v kuhinji.

Mnogo kasneje so se pojavile “japonke” in nas odrešile razpraskanih in mnogokrat prebodenih podplatov. To so bili gumijasti natikači, ki smo jih obuvali več poletij zapovrstjo. Moji so bili tako znucani, da pod palcem in pod peto podplata ni bilo več. In kar je bila najhujša posledica bosonogih deklic je to, da so v poznejšem času, ko so si želele obuti čevlje z visoko peto, zelo trpele, saj je bil še tako širok čevelj za dolgotrajno sproščene prste še vedno preozek.

Od leve proti desni:

• Mira Bertoncelj – Malčkova,
• Danica Zalar – Betačeva in
• Nevenka Purkart – Malčkova.

• Iva Meden – Kovačeva,
• Zvonka in
• Stanka Purkart – Malčkove ter
• Danica Zalar – Markočeva.

Slovarček:

• skravžljana: skodrana
• ograbek: skupaj zgrabljeno seno
• japonke ali japanke: gumijasta obutev
• lavor: umivalnik, umivalna skleda
• mežnarica: skrbnica cerkve, ki je imela dolžnost tudi zvoniti zjutraj, opoldne in zvečer
• Ave Marija: večerno zvonenje
• scat: lulati

Kraj: Gorenje Otave
Datum : 1963
Avtor fotografije: Stanko Stritih, učitelj v Gorenjih Otavah
Zbirka: Zvonka Ješelnik
Skenirano: 25. 2. 2019
Oblika: fotografija