Skip to content

1975 Cerknica – Brest, I. strojna

12. 06. 2020

Vedno pride zadnji dan. Ko je odšla Milka Brence v invalidski pokoj, so se na ta dan po pogostitvi in predanem darilu njene dotedanje sodelavke in sodelavci postavili pred fotoaparat in posneli to spominsko fotografijo. Dobre volje očitno ni manjkalo, saj so skoraj vsi veselje volje in nasmejani. Vsi so v haljah, ki se nam kljub črno-beli fotografiji barvajo v modro, ozadje pa je tipično lesarsko. 

 Dandanašnji, ko je svet postal malo večja vas, so nam dostopni izdelki iz skoraj celega sveta. Med njimi je veliko slabih izdelkov in ponaredkov, polno je lepo zapakiranega škarta, je pa seveda tudi kar nekaj dobrih. Pa kakovost ni vedno dovolj za njihov nakup, pomembno je tudi, da so prave znamke. Ker znamka nekaj pomeni. Ugled, veljavo. A firmo kot tako ne predstavljajo samo njen znak, direktor, izdelek ali kvaliteta, pač pa tudi njeni ljudje. Pomembno je, kako z njo dihajo, kaj jim pomeni in kako so nanjo ponosni. Mislim, da je malo znamk, na katere so bili ljudje tako ponosni, kot je bil naš Brest. Ponos, ki se ga je dalo skoraj prijeti. Si predstavljate sedaj, da bi delali 40 let v istem podjetju? Oni so. Od petnajstega leta do upokojitve. Tu so pustili solze in znoj, sem pa tja tudi kak prst ali dva. Takih ne delajo več. Sodeč po današnjih nosečnicah se sicer trudijo, a v receptu je zagotovo prišlo do neke napake.

Brest je bil v naših krajih prisoten na vsakem koraku in vedno se je govorilo samo o njem. Biti brestovc je nekaj pomenilo. Ko je nekdo povedal, da dela na Brestu, je to povedal s takim ponosom, kot da je pravkar postal predsednik vlade. Če si živel v takem okolju, si mislil, da ne obstaja nič drugega. Do svojin najstniških let sploh nisem vedel, da v Cerknici obstajajo še druga podjetja, druge službe. Pa kaj jim je to pomagalo? Lahko so imeli boljše plače, boljše službe, boljše pogoje, a niso bili brestovci. Če se je dobila družba nekaj ljudi z Bresta in nekdo izven njega, je izgledal kot dekle v službi fantov, ki se pogovarjajo o svojih doživetjih v vojski. Isto je bilo kot danes, če nisi na Facebooku – si, a če te ni tam, te ni. Ni poznal oddelkov, ljudi, izdelkov in razlike med hribsko in rakiško izmeno …

Ljudje so pazili na Brest. Bog ne daj, da bi se mu kaj zgodilo. Ne samo zaradi občutka pripadnosti, ampak tudi zaradi financ. Denar je bil tudi takrat pomemben in bolj bio kot danes tista plastika v denarnici. Mnogi se še spominjajo takratnih na roko izpolnjenih plačilnih list in plače, ki je bila izplačana na roke, v gotovini, do nežke natančno. Plače niso bile vrhunske, a dovolj velike, da se je dalo normalno živeti.

Kljub pripadnosti, ko bi marsikdo dal liter krvi za Brest, se je nekoč dogodila drzna diverzija. O njej je malo znanega, saj se o tem ni razglašalo okoli, niti niso o njej govorili na vseh samoupravnih sestankih, niti ni bilo kakih konkretnih posledic za diverzante. Danes bi bilo temu posvečeno pol TV dnevnika. Tisti dan, ko se je to zgodilo, so v popoldanski izmeni v I. strojni vsi delali kot nori. Pa ne zaradi norme, ki je bila kar visoka. Ni bilo počitka, ni bilo pavze. Potem pa, proti koncu izmene, so se stroji ustavili, ves oddelek je obstal. Nekaj žensk je pohitelo k svojim omaram in ven so privlekle šivanke in cvirn. Vsi so složno poprijeli in s skupnimi močmi zašili jutranji izmeni vse rokave in hlačnice, vanje pa natresli žagovino in kar so še našli. Vsi metri, šublerji, svinčniki, taki in drugačni ključi ter ostalo orodje so bili zašiti v žepih, nič bolje pa jih niso odnesli čevlji. Dve ženski sta komaj zvili vzmeti in jih vtikale vanje. Jutranjo izmeno so popolnoma onesposobili. Naslednji dan so bili kregani, a ni bilo večjih posledic, čeprav skoraj do sedmih zjutraj ni še nihče delal.

Prva vrsta:

  • Franc Lovko,
  • Elizabeta Vrtarič,
  • Ivan Tekavec.

Druga vrsta:

  • Anton Purkart,
  • Jože Korošec.

Tretja vrsta:

  • Antonija Mahne,
  • Marija Lenič,
  • Miro Kranjc.

Prva vrsta:

  • Albina Petrlin,
  • Vera Gruden,
  • Marija Drobnič,
  • Regina Kaniški.

Druga vrsta:

  • Tilka Kebe,
  • Francka Frim,
  • Marija Kovačič,
  • Majda Kovačič.

Tretja vrsta:

  • Marija Stražišar,
  • Milka Borštnik,
  • Ančka Žot,
  • Ivan Staroverski,
  • Štefka Humar,
  • Nada Žnidaršič.
Ni imen, je pa datum.

Slovarček:

  • nežka: kovanec majhne vrednosti
  • cviren: sukanec, nit
  • šubler: kljunasto merilo

Viri:

  • Marija Kovačič

Kraj: Cerknica
Datum: 9. 4. 1975
Avtor: neznan
Zbirka: Jože Brence
Skenirano: 8. 2. 2020
Oblika: fotografija

3 komentarji leave one →
  1. 12. 06. 2020 07:39

    Odlično! Podobno bi o odnosu delavcev do svoje firme lahko napisali za Kovinoplastiko v Loški dolini. Privoščim tudi današnjim generacijam take pogoje in vzdušje pri delu, da bi lahko čutili podobno pripadnost.

    Liked by 2 people

  2. Anonimnež permalink
    15. 06. 2020 04:07

    Lepi časi,skoraj vse poznam. Jaz sem pa začel takrat brestavo zgodbo.

    Všeč mi je

    • bredatursic permalink
      15. 06. 2020 09:54

      Tudi jaz sem jo začela tisto leto. Petnajst let, potem pa dalje….

      Všeč mi je

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: