1966 Maroko – Pozdrav iz Casablance

Razglednica je bila posneta v centru velemesta Casablanca, na Place Mohammed V, kjer je videti veliko stavb, banko, poslovne prostore in veliko osebnih avtomobilov. Napisal jo je dne 29. maja 1966 moj stric Uroš Domicelj na kratkem izletu v tem pristaniškem mestu svoji ženi Ljubici Domicelj, moji teti. V času od 25. februarja 1966 do decembra 1966 je bil stric kot detaširani delavec Rudisa poslan na delo v tujino v afriški Maroko. Domov se je vrnil malo pred božično-novoletnimi prazniki. Takrat so živeli v Ljubljani v večstanovanjski hiši v Rožni dolini. Kot je razvidno iz vsebine razglednice, se je stric odpravil v Casablanco na proslavo.

Detaširani delavec je tisti delavec, ki je bil napoten s strani svojega podjetja na delo v tujino. V času napotitve je stric ostal obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovan v takratni SR Sloveniji oziroma SFR Jugoslaviji. Plačilo za delo v tujini je bilo seveda v tuji valuti oziroma devizah, preračunanih po takrat veljavnem tečaju. Spominjam se, ko sem bila pri teti v Ljubljani v času poletnih počitnic (tedaj sem imela dvanajst let), da je k njej prinašal del moževe plače v dinarjih, kar na dom, takratni računovodja firme Rudis. Teta je prejemala tudi nekakšen dodatek za ločeno življenje.

Iz stričevega originalnega dnevnika je razvidno, da je prispel na letališče v Casablanco dne 25. februarja 1966 v popoldanskih urah. Pričakal ga je inženir Rašica in ga peljal na sedež firme, nato pa v hotel v glavno mesto Rabat. Že naslednji dan je bila opravljena predstavitev in predaja poslov v njegovi pisarni. Nato je sledila zabava v Klubu Jugoslovanov in še večerja v Rabatu (menu: polnjeni golobi z gobami). Dne 28. februarja pa je stric že opravil ogled gradbišča Kettara v Sahari. Že 1. marca se je moral zglasiti na žandarmeriji v Marakešu, kjer je predložil pogodbo o zaposlitvi in šest fotografij, v zvezi s prijavo bivanja pri njih. Bivalni pogoji so bili za strica ob prihodu zelo slabi, saj je bil podnajemnik v skromni sobici z golimi stenami v leseni baraki blizu gradbišča, kjer je povsod pihalo. Soba ni imela niti hladilnika, okno se ni dalo odpirati, čeprav je bila podnevi vročina, ponoči pa mraz. Kot je zapisal v svoj dnevnik, je bil zaradi nastanitve neverjetno razočaran. Tudi ni imel tople odeje, na začetku le neko tenko deko, zato je bil prisiljen, da se ves čas bori za boljše bivalne pogoje. Poleg vsega ni vedel, kaj ga čaka za protivrednost dolarja. Vse navedeno nazorno kaže, da je lahko kruh, zaslužen v tujini, precej trd in dokaj negotov.

Ko ljubitelji filmske umetnosti omenjamo Casablanco, kamor se prištevam tudi sama že od mladih let, nikakor ne moremo mimo najlepšega romantičnega filma vseh časov – z enakim naslovom (Casablanca), ki je bil začetno predvajan v New Yorku 26. novembra 1942. Film je doživel res velik uspeh in požel tri oskarje.

Stric je obljubil teti pismo, ki ga bo poslal iz Kettare.

Zelo se je razveselil časopisa Pavliha, ki mu ga je teta pošiljala v Maroko. “Spravljal ga je v smeh in veselje”, kakor je sam napisal v pripisu k besedilu razglednice.

Viri:

• Uroš in Ljubica Domicelj

Prispevek je napisala Jasna Kalemba Lavrenčič.

Kraj: Casablanca
Datum: neznan (okoli leta 1966 ali prej)
Avtor: Photo FLANDRIN
Zbirka: Urošev kovček
Skenirano: 7. 6. 2019
Oblika: razglednica