1955 Ljubljana – Teta Ljubica

Fotografija je nastala dne 9. 4. 1955, na veliko soboto, na stopnicah viške cerkve v Ljubljani. Posnel jo je moj stric Uroš Domicelj. Na sliki desno je moja teta Ljubica Domicelj, levo soseda Marjeta Grmič in jaz, majhna deklica, ki je komaj shodila. Najbolj vesela na sliki izgleda moja teta, bila je zelo lepa in vedno urejena.

Teta je oblečena v belo bluzo in klasičen temen kostim po takratni modi. Za ta posebni praznik ima svežo pričesko, lepo hladno trajno ondulacijo, ki jo krasi še žametni obroč. Soseda Marjeta pa si je nadela krilo, puli in pomladno jakno. Jaz sem oblečena v siv plašček, na glavi imam čepico s svečano malo mašno. Teta in soseda držita v roki vsaka svojo košaro dobrot, tudi jaz nosim simbolično majhno otroško košarico. Še kot majhna deklica sem bila namreč dostikrat pri teti in stricu v Ljubljani. S starši sem sicer živela v Zenici. Mama Vera je opravljala učiteljski poklic, oče Drago pa se je tedaj še izobraževal. Teta in stric nista imela otrok, zato je teta z veliko ljubeznijo skrbela zame in je bila odlična nadomestna mama.

Že kot predšolska deklica sem se zaljubila v Ljubljano, še posebej me je očaralo Tromostovje, saj sem pred tem videla in poznala le zakajeno ozračje okrog dimnikov železarskega giganta. Živo se spominjam, da sem imela za igračo le eno veliko punčko, na katero sem bila zelo navezana. Narejena je bila iz papirne kaše, ki so jo stiskali v kalupe in prelili z nekakšnim premazom v barvi kože. Ko ji je enkrat odpadla nogica in je morala na popravilo v hišo poleg veleblagovnice Nama, mi je bilo težko, da bom nekaj dni ostala brez svoje edine priljubljene igrače. Šele precej kasneje sem prejela v dar iz Trsta veliko lutko (bambolo), ki je dobila ime Grazia. Takrat so bile takšne punčke najbolj iskano blago. Grazia je imela dolge temne kodre in čudovito razkošno roza oblekico. Ko sem odprla veliko belo škatlo, moji sreči ni bilo videti konca.

V nežni dobi in tudi kasneje sem bila na teto zelo navezana in sem jo imela silno rada. Peljala me je tudi na obiske k družinskim prijateljicam, tako k Adeli, po domače Delčki, ki je živela s sinom v pritličnem stanovanju manjše hiše na Trubarjevi (Sv. Petra) cesti, kot tudi k simpatični gospe Ristić, ki je živela sama na Hradeckega cesti pod Golovškim hribom. Njeno stanovanje je bilo pritlično in precej temačno, vedno je gorela luč. Obe tetini prijateljici, tako Delčka, kot tudi Ristićeva sta imeli krasen nasmeh in vedno prijazen obraz. Najbolj pa sem bila vesela, ko me je teta peljala na obisk še malo višje na hrib, kjer je prebival ded mojega bodočega moža Ivan Lavrenčič z ženo Berto. Imela sta veliko hišo na takratni Hradeckega cesti 12a. Ob nekem obisku me je ded Ivan vprašal: “Jasna, ali si ti kaj oblačna?” Bila sem čisto tiho in precej zmedena, saj sem bila še otrok. Ivan se je zelo rad pošalil, enake gene ima tudi moj mož Janez. Ko sem bila že šolarka v nižjih razredih osnovne šole, sem včasih, če ni šlo drugače, kar sama potovala z avtobusom na relaciji Ljubljana – Zenica in obratno. Spominjam se, da me je nekoč, konec avgusta, teta oddala na avtobus in prosila neko gospo, da pazi name. Meni je bilo ob slovesu tako hudo, da sem jokala vse do Zagreba.

Ko se je teta privadila življenja v Sloveniji in se je naučila slovenskega jezika, se je zaposlila v Ljubljanski bolnišnici na Zaloški cesti 2. Opravljala je delo administratorke. Kot otrok se spominjam, da so tedaj imeli res velike knjige, kjer so ročno vodili evidenco o pacientih. Kasneje pa je delala na Kliničnem inštitutu za radiologijo, UKC Ljubljana, vse do upokojitve v letu 1987. Teta Ljubica je bila družabna in je zelo rada priskočila na pomoč drugim ljudem. Bila mi je za vzgled, kako svoje najbližje in prijatelje zasipati s pozornostjo in drobnimi darili, ki polepšajo vsakdanjik.

Prispevek je napisala: Jasna Kalemba Lavrenčič.

Kraj: Ljubljana
Datum: 9. 4. 1955
Avtor: Uroš Domicelj
Zbirka: Jasna Kalemba Lavrenčič
Skenirano: 12. 1. 2021 (Janez Lavrenčič)
Oblika: skenirana datoteka