1958 Cerknica – Radio Hilversum

Najbrž sem že kdaj zapisal in itak veste: v teh časih ni bilo interneta. Čudno, ne? Kako smo lahko sploh živeli?! Takole: če smo hoteli kaj zvedeti, smo morali koga vprašati, recimo teto Lojzko. Kadar bi se radi česa naučili, smo morali v knjižnico. Ko nas je hotela mama v nedeljo zbrati pri kosilu, je odprla okno in zakričala: “Južnaaaa!” Kajti tudi telefonov ni bilo, da bi nas priklicala izpred Zagorjanove hiše, kjer smo igrali “med dvema”. Ko se je moj stric Stanko poškodoval in so ga odpeljali v bolnico, je prijazna medicinska sestra poklicala na postajo milice, od tam pa se je s kolesom k nam pripeljal miličnik in razložil mami, da “… tako in tako, ampak ne bo hudega.” Tudi mail je prišel s kolesom, poštar je pismo predal kar v roke, če ni bilo nikogar doma, pa ga je zataknil za kljuko, saj nismo imeli predala ne za novo pošto ne za “prebrano” ne za “poslano”.

Nekaj tehnološko naprednega, modernega, svetlečega in na elektriko pa je hiša le imela …

Nekega dne, ravno sem začel hoditi v prvi razred, se je oče na vratih pojavil z veliko kartonasto škatlo. Postavil jo je na mizo in se zasmejal: “Kupil sem nekaj knjig!” Mama ga je pogledala od strani. Saj ne da pri nas nismo brali, naročali smo zbirko Prešernove družbe, pa Sinji galeb, pa Čebelico, še od stare matere smo imeli Slovenčevo knjižnico … Ampak cel karton knjig, a nismo česa bolj potrebni …?

Oče je odprl škatlo in ven počasi in previdno dvignil neko težjo reč – radio! Kako so se nam zasvetile oči! “So mi ga dali na kredit,” je še povedal.

Naprava v lesenem ohišju je bil sprejemnik Savica 56, izdelek podjetja Telekomunikacije Ljubljana. Imel je štiri črne gumbe, s prvim si ga prižgal in nastavljal jakost zvoka, z drugim ostrino, s tretjim “lovil”postaje in s četrtim menjal tip valov. Savica je sprejemala dolgi, srednji in kratki val. Imela je pet elektronk, ena med njimi je bila “magično oko”, ki je zasvetilo v okroglem okencu šele potem, ko so se elektronke ogrele na delovno temperaturo. Zadaj so bile vtičnice za anteno in ozemljitev, nato vhod za drug vir zvoka, recimo gramofon, ko je sprejemnik lahko deloval le kot ojačevalnik ter izhod za zunanji zvočnik. Zaradi kovinskega notranjega ogrodja in vgrajenega transformatorja, stekla, lesenega ohišja ter vseh naspajkanih elementov je radio tehtal kar 8 kilogramov!

Danes nas mediji spremljajo noč in dan, kot se zelo ofucano reče “kjerkoli in kadarkoli”. So zvočna, informacijska, oglasna in video kulisa, ki v ozadju barva naš vsakdan. Nekoč ni bilo tako. Za radio si je bilo treba vzeti čas. Vsak razred poslušalcev je imel svojo uro, kot sedaj pri cepljenju, rezerviral si je del dneva za poslušanje. V nedeljo ob osmih je bila radijska igra za otroke, ob desetih Še pomnite tovariši, ob dvanajstih Naši poslušalci čestitajo in pozdravljajo, nato osmrtnice in še kasneje ob enih Kmetijski nasveti. Vmes so bili resna glasba, poročila in ekspozeji, ob katerih so odrasli mrščili čelo, nam mulcem pa je bilo prav, da smo morali med oddajo na dvorišče, da bo mir.

Okence z izpisanimi radijskimi postajami se je zdelo kot nekakšen zemljevid sveta, radijski globus. Poleg Ljubljane sem prepoznal še Koper, Trst in Celovec. Oče je bil Primorec in je živel v času krivične rapalske razdelitve na oni strani meje. Zato mu je bil Trst tedaj bližji kot Ljubljana in je sedaj pogosto zavrtel iskalo na tržaški slovenski radio.

Neko jesen smo v družino dobili mladega polha. Kdo ga je prinesel, ne vem. S sestro Vojko sva ga namestila v predal stare mize, misleč, da bo tam na varnem preživel zimo. A polhu ni bilo težko splezati iz predala, ponoči si je vanj prinašal razne uporabne stvari in si naredil prijetno bivališče. Neko jutro smo opazili, da ga ni nikjer. Polh ni mačka, da bi ga poklical po imenu, pa smo se zadovoljili z mislijo, da je pač ušel skozi priprto okno (kasneje se je to res zgodilo). Čez čas je oče zamerkal, da radio oddaja čudne zvoke, čeprav je bil ugasnjen, celo izklopljen iz vtičnice, ker je prejšnji večer grmelo. Takrat so radiji lovili tudi razno iskrenje, recimo grmenje ali bližnji cirkular, a to ni bilo to. V sprejemniku je bil naš polh. Odvili smo zadnjo stran, narejeno iz lesonita, in izvlekli živalco. Ni bila videti nesrečna, sploh ne! Tudi znotraj radia je bilo na prvi pogled vse v redu, zato je bil sestavljen in postavljen nazaj na svoje mesto. A glej, ko smo ga prižgali, ni bilo postaje Radia Ljubljana! Po krajšem vrtenju kazala naprej-nazaj smo program našli, a precej bolj levo od napisa Ljubljana – na okvirčku, ki je označeval radio Hilversum. Polh je med svojim vrtenjem po aparatu nekako zamaknil rdeči kazalec! Tako smo potem, kadar se nam je recimo zahotelo glasbe Po željah, rekli: “Daj, premakni na Hilversum!”

Zadnja stran z odprtinami za zračenje (hlajenje) in vtičnicami za anteno, ozemljitev, avdio vhod in izhod.

Slovarček:

• ofucano: ponošeno, oguljeno
• ekspoze: poročilo, predstavitev, največkrat v zvezi s politiko
• cirkular: krožna žaga, popularna pri razrezu drv
• zamerkati: opaziti
• Hilversum: mesto in radijska postaja na Nizozemskem

Kraj: Cerknica
Datum: 1958 (zgodba), 2021 (fotografija)
Avtor: Bojan Štefančič
Zbirka: Bojan Štefančič
Skenirano: —
Oblika: fotografija predmeta