1970 Topol pri Begunjah – V štantu

Fotografija, na kateri sva Liljana Matičič in jaz, Vika Turšič, je nastala spomladi zgodnjih 70. let.

V času mojega otroštva je bil štant domačega kozolca nadvse uporabna zadeva. Poleti smo tu sušili sveže pokošeno travo, jeseni se je v njem zlatilo listje pobranega fižola. Ko pa je bil takole prazen, smo ga otroci izkoristili za prenekatero igro. V bistvu je bil štant naše najljubše igrišče. Najraje smo po njem plezali. Kdor ga je preplezal v celoti po dolgem in počez, je bil največji heroj. Veliko knjig sem prebrala prav tu, na stolu za obdevanje trave. Na pričujoči fotografiji se mi je pridružila sosedova Lila, kot smo jo klicali, v gumijastih škornjih (čovlih, po naše). Če sem hotela pri branju imeti mir, sem stol premaknila višje.

Stol smo večkrat uporabili tudi kot oder za pevske nastope, saj smo se radi igrali “Veseli tobogan”. Zelo priljubljena igra pa je bilo “guncanje”. Skozi štant smo dali dolgo leseno lestev in na vsako stran lestve smo se na njene kline posedli otroci iz cele vasi ter se gugali. Večji, ko smo bili, višje smo prestavljali lestev. Na prvem, pa tudi drugem podu kozolca, je bilo pospravljeno seno, po katerem smo skakali in se skrivali v njem. Tu gor pa je bila tudi šolska učilnica, kjer sem rada igrala vlogo učiteljice in še dandanes je moč na katerem od tramov najti kakšno s kredo zapisano matematično enačbo. V celi vasi je bil samo naš kozolec na razpolago za vse naše vragolije, pa tudi sicer smo se večinoma igrali pri nas, saj nas je ata Janez Kranjec vedno vzpodbujal pri igrah, mama pa pri tem ni nič težila. Tako je bilo pri nas vedno živahno. Kozolec pa je bil idealno mesto tudi za sušenje perila, zlasti pozimi. Perilo se je pod streho in na vetru hitro posušilo.

Slovarček:

• štant: del kozolca med dvema stebroma; stojišče

Kraj: Topol pri Begunjah
Datum: pomlad 1970 ali 1971
Avtor: Janez Kranjec
Zbirka: Vika Turšič
Skenirano: 29. 7. 2021
Oblika: fotografija