1961 Cerknica – Kino (4)

Nakup vstopnic, imenovanih karte, klepet pred predstavo in ogled plakatov v omaricah, je bil del nedeljskega obreda. Tudi zaposleni v kinu so na predstavo gledali kot na dogodek in med obema poloma se je spletlo neko posebno razmerje.

Počakajmo še malo

Šef protokola v kinu je bil hišnik in biljeter, ki se je pol ure pred predstavo prikazal v zeleni, z zlatimi obrobami okrašeni, zlikani uniformi. Pisal se je Čelesnik, v dvorani je držal red, med projekcijo se ni smelo govoriti, kaditi ali šumeti s papirčki, še kašljali smo potiho. Mož se nam je zdel hraber, pripravljen na vse.

Nekoč je pošiljka s filmom zamudila. Več kot dvajset kilogramov težak zaboj s petimi filmskimi koluti, bi moral priti na železniško postajo na Rakeku, vendar ga ob dogovorjeni uri ni bilo. Kaj sedaj? Gledalci so že kupili vstopnice, ura je bila skoraj štiri. Takrat se Čelesnik zavihti na črno moško kolo in se odpelje na Rakek. Čez dobre pol ure je nazaj in na kolesu pelje zaboj s filmom, ki je prispel z naslednjim vlakom. Predstava se je lahko začela! Nihče od publike ni protestiral zaradi debele zamude, kje pa, biljeter je bil taglavni!

Podobna naklonjenost se je kazala tudi na drugi strani. “Ura je štiri,” je kinooperaterja opozoril eden od obiskovalcev, “a boste začeli?”  “Počakajmo še malo,” je odvrnil ta, “avtobus iz Begunj še ni prišel!”  Med odmorom, potem ko so že zamenjali filmski kolut ter oglje v obločnici in bi že morali začeti, je nekoč dejal: “Takoj bo, trije še kadijo!”

Selim

Naslednja ikona kinopredstav je bil slaščičar, v Cerknici znan kot selim. Selim  je muslimansko ime (v pomenu “miroljuben”), nosil ga je prvi mojster slaščic, ki je prišel na Rakek še pred drugo vojno. Osebno ime  je na notranjskem postalo obče ime za to dejavnost, “k selimu” gremo tudi če smo v tujini.

Od denarja za vstopnice je mulariji vedno ostal kakšen drobižek, ki smo ga porabili za cikorjo, cigare (belo-rdeče, v spiralo zavite sladke paličice), sladoled in pozimi turški med. Selim se je iz Rakeka najprej vozil s trikolesnikom – spredaj je bila na dveh kolesih prikolica s sodčkom sladoleda, zadaj pa drugi del “navadnega” bicikla. Kasneje je imel svoj kiosk celo v kinu, v majhnem prostorčku nasproti blagajne.

Filmske novosti

Tako smo prišli do predstave. Na začetku je bil predfilm, običajno Filmske novosti, ki so tedaj igrale vlogo današnjega večernega tv dnevnika. Po značilni najavni špici je bil najprej na vrsti Tito, ki je bodisi koga obiskal ali sprejel. Vse je potekalo “v ustvarjalnem prijateljskem vzdušju” itd., sledile so novice iz gospodarstva, kjer so odprli kakšno tovarno, nato najnovejše iz inostranstva. Mi pa smo čakali na zadnji del, za napisom SPORT.  Ko je – v vedno prekratkem prizoru – Šekularac predriblal obrambno vrsto nasprotnika, je dvorana zaploskala.

Novostim je sledil napovednik filma, ki naj bi bil na vrsti v naslednjih dneh. Reklo se mu je foršpan, trajal je kakšnih pet minut ali manj, včasih sta bila kar dva, eden za drugim.

Posebna oblika reklame je bila projekcija steklenih plošč. Kakšnih 9×9 cm velike ploščice z različno oglaševalsko vsebino, se je dalo projicirati na platno s pomočjo posebne naprave na levi strani projektorja. Ploščico si spustil v režo, padla je po žlebu navzdol pred snop svetlobe in postala vidna na platnu. Nad njo si položil že naslednjo, spodmaknil spodnjo ploščico in nova je padla na projicirno mesto. Na platnu je vse skupaj izgledalo kot kalejdoskop reklam – temu se je v žargonu reklo “metati šajbce”.

Za domačo rabo so šajbce v kabini naredili kar sami, na čisto, nepopisano steklo, s tušem in peresom ali kar z zobotrebcem. Ribiška veselica na jezeru, krvodajalska akcija, predavanje o deželi tulipanov. V a b l j e n i !