Skip to content

1967 Maribor – Pen friend*, latinščina in esperanto*

25. 02. 2022

Ne vem, kje sem dobila naslov dekleta na sliki. Nekaj se mi sanja, da je bila zadaj profesorica angleščine, ki nas je morda hotela dodatno motivirati za učenje, ampak čisto mogoče je prišel iz časopisa, od kakšne sošolke ali iz propagandne kampanje.

Moji dopisni prijateljici iz Finske je bilo ime Irma Tornquist ali mogoče Törnquist ali celo Thörnquist. Dopisovali sva si kaki dve leti in si v pismih pripovedovali o šoli, domačem kraju in trenutnih zanimivostih, ki so se nama dogajale, a se seveda nikoli nisva srečali ali vsaj slišali.

Bila je kako leto starejša od mene, zdi se mi, da gimnazijka, njena angleščina pa je bila vsega zavidanja vredna, medtem ko sem sama svoje okorne stavke vedno znova popravljala in so bila zato moja pisma bolj kratka. Ko pa sem dobila njenega, je bilo veselje zato tem večje. Pošto je v internatu vsak dan delila vzgojiteljica, ko smo bile zbrane v jedilnici pred kosilom in vse smo vedele za vsako pismo, ki ga je katera dobila in vsako je bilo čudovit, pogosto težko pričakovan dogodek. Dopisovale smo si z domačimi, sorodniki, nekdanjimi sošolkami, novimi znankami in znanci in seveda tudi s kakšnim bolj ali manj resnim fantom.

Irmina pisma so bila zame dobesedno darilo z neba, saj so prihajala v letalski ovojnici in včasih je bila v njih tudi slika, ki sem jo preštudirala do zadnje podrobnosti. Tale se mi je zdela sanjska: Irma je na njej v hlačah, ki smo jih smele dijakinje Srednje medicinske šole nositi le za športni dan, sedi na mizi in nemara binglja z nogami, kar je nezaslišana svoboščina in v zaprtem prostoru ima obute moderne visoke škornje, kakršne si v Mariboru celo na Gosposki le redko videl, čeprav so tudi tam že imeli v izložbi kakšne črno-bele op-art gležnarje in torbico ali kakšen drug luksus. Z očetom sta v čudovito elegantni in moderni sobi usklajenih barv z veliko knjigami, stoječo svetilko s kroglastim pletenim senčnikom in črnim telefonom. Mi smo takrat še sedeli na štokrlih, žieselnih ali kištah za drva, ki jih je izdelal vaški mizar ali kar hišni gospodar sam, v internatu pa smo spale v natrpani sobi s triindvajsetimi lesenimi posteljami, itd… Ampak se nam sploh ni zdelo, da nam kaj manjka in čisto zadovoljne smo bile, ob nedeljskih večerih smo še prepevale kot jata brljavih kosov … Za to sliko pa je težko verjeti, da je stara petinpetdeset let, saj je takšno pohištvo prav zdaj spet – in še vedno – v modi. Znameniti skandinavski dizajn v polnem razcvetu! No, v šolskem dnevnem prostoru pa smo tudi me imele slavne zložljive stole in mizice “rex” slovenskega oblikovalca Nika Kralja – naj se ve tudi to.

Na drugi sliki je Irma ob nekem svečanem dogodku fotografirana med čudovitimi nageljni, s prelepimi očmi in iskrenim nasmehom. Zdi se mi, da je napisala, da je bila birma, kar mi je bilo čudno in zelo drugačno kot pri nas – ampak “drugi kraji, drugi običaji”, sem si mislila. Je pa zelo lepa: skoraj odrasla, z ravno prav natupirano frizuro in obleko iz lurexa, ki je prav takrat prišel v modo za svečane prilike. Tudi jaz sem še desetletja imela podobno za v opero in gledališče – ukrojila jo je teta Reza, sešila pa mama. Ampak še zdaleč ni bila tako prefinjena kot Irmina.

Pozabila sem, iz katerega kraja na Finskem je bila Irma doma. Najino dopisovanje se je nekega dne nehalo in tudi njenih pisem že dolgo nimam več shranjenih. Mene je življenje odplavilo v drugačne vode, ona je šla najbrž po svoje, upam da srečno in uspešno. Bila je svetla lučka moje mladosti.

Irma.

“Mileni od Irme,” je napisala. In datum: 15. marec 1967. Kje je že to … Milo se mi stori ob pogledu na ta zapis in hvaležna sem za pisma, slike in spomine nanjo.

V sestrski šoli pa smo se poleg angleščine učile seveda tudi latinščino. Imeli smo široko razgledano in potrpežljivo profesorico, ki so ji že generacije pred nami v svoji mladostni hudobiji pritaknile vzdevek Mandibula in tudi me smo ga kar najbolj objestno uporabljale. Beseda pomeni spodnjo čeljust, ki je bila pri naši profesorici malce posebna. A zelo se je trudila z nami. Vse tiste konjugacije in deklinacije nam je skušala olepšati in olajšati s čudovitimi latinskimi pregovori, modrostmi in zgodbami. Spomnim se še verza, ki ga je prvi dan pouka napisala na tablo: “Quíd-quíd agís, prudénter agás et réspice fínem!” (Karkoli storiš, stori preudarno in misli na konec, tj. na posledice). Bila sem prevzeta – in prevzetna – ob učenju imenitne učenjaške latinščine, navdušena nad Hanibalom pred vrati in njegovimi sloni in jecljajočim Ciceronom, ki je s kamenčkom v ustih z visoke pečine kričal v hrumenje morskih valov, vse dokler ni govoril glasno in tekoče … Pa nad “Spero, dum spiro” (Upam, dokler diham) in “Poeta nascitur, orator fit!” (Pesnik se rodi, govornik naredi). Takrat so se mi za vedno priljubili pregovori, ki so mi še vedno nekakšni prometni znaki v življenju. A kakšna perla pri latinščini nisem bila – vsi tisti “laudo, laudas, laudat, laudamus, laudatis,laudant” (hvalim, hvališ, hvali, hvalimo, hvalite, hvalijo) so bili huda preizkušnja za mojo nemirno naravo. Še vedno pa se spomnim prvega stavka v prvi lekciji: “Silva parva est.” Gozd je gost …

Kljub natrpanemu urniku sem se tisto leto nemudoma prijavila tudi k esperantu, ki so ga organizirali na šoli in je potekal v soboto, zdi se mi da popoldne, ker smo dopoldne še imele pouk. Tudi esperanto je bil čudovit, imeniten, genialen!

Učil nas je suhljat prileten gospod srednje postave, z živahnimi očmi in izrazitimi gubami na obrazu, ki ga še vedno jasno vidim pred sabo, a ime sem pozabila. Je bil Rakuša? Ali pa je le učbenik napisal nekdo s tem priimkom? … Navdušeno in predano nam je govoril o poljskem Judu Ludviku Zamenhofu in njegovem mednarodnem jeziku, ki se že sto let širi povsod, povezuje ljudi, je preprost za učenje, ker nima nobenih izjem (kakšna sreča – izjeme so vedno težava!) in se v njem čisto vsi glagoli v sedanjiku končajo na – as in čisto vsi samostalniki na – o … Pa smo začele – bilo nas je kakih dvanajst: “Mi estas la lernanto. Mi sidas kaj la benko.” (Sem učenka. Sedim za mizo). “Ču vi parlas esperanton?” (Govorite esperanto?) “No, mi ne parlas esperanton.” (Ne, ne govorim esperanta) … Tako nekako … Ampak naslednjo soboto nas je prišla le še polovica in čez kaka dva meseca sva bili samo še dve. Učitelj je prekinil krožek in moj esperanto je odplaval za vedno …

*Pen friend – dopisovalec, oseba s katero si nekdo izmenjuje pisma, četudi se nikoli nista srečala. Leta 1967 je bil ustanovljen tudi International Pen Friends klub. Klasičnemu dopisovanju danes pravijo snail mail – polževa pošta.

*Esperanto – mednarodni umetni jezik, ki je nastal v drugi polovici 19. stoletja po zamisli oftalmologa Ludvika Zamenhofa. Svoj prvi učbenik iz leta 1887 je podpisal kot “Dr. Esperanto” (zdravnik, ki upa), kar je kasneje postalo ime jezika. Esperanto govorečo skupnost sestavljajo številni govorci in simpatizerji, zbrani v klubih, skupinah, združenjih, strokovnih in nacionalnih zvezah. Tudi v Mariboru je bila tista leta nekje blizu kavarne Astoria esperantska vitrina z novicami in fotografijami.

Slovarček:

  • štokrle: stol brez naslona
  • žieseln: lahek stol iz okroglega lesa z naslonom
  • kišta: zaboj

Kraj: Maribor
Datum: 1967
Avtor: ni znan
Zbirka: Milena Ožbolt
Skenirano: 18. 2. 2021
Oblika: 2 fotografiji

No comments yet

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: