1967 Maribor – Pen friend*, latinščina in esperanto*

Ne vem, kje sem dobila naslov dekleta na sliki. Nekaj se mi sanja, da je bila zadaj profesorica angleščine, ki nas je morda hotela dodatno motivirati za učenje, ampak čisto mogoče je prišel iz časopisa, od kakšne sošolke ali iz propagandne kampanje.

Moji dopisni prijateljici iz Finske je bilo ime Irma Tornquist ali mogoče Törnquist ali celo Thörnquist. Dopisovali sva si kaki dve leti in si v pismih pripovedovali o šoli, domačem kraju in trenutnih zanimivostih, ki so se nama dogajale, a se seveda nikoli nisva srečali ali vsaj slišali.

Bila je kako leto starejša od mene, zdi se mi, da gimnazijka, njena angleščina pa je bila vsega zavidanja vredna, medtem ko sem sama svoje okorne stavke vedno znova popravljala in so bila zato moja pisma bolj kratka. Ko pa sem dobila njenega, je bilo veselje zato tem večje. Pošto je v internatu vsak dan delila vzgojiteljica, ko smo bile zbrane v jedilnici pred kosilom in vse smo vedele za vsako pismo, ki ga je katera dobila in vsako je bilo čudovit, pogosto težko pričakovan dogodek. Dopisovale smo si z domačimi, sorodniki, nekdanjimi sošolkami, novimi znankami in znanci in seveda tudi s kakšnim bolj ali manj resnim fantom.

Irmina pisma so bila zame dobesedno darilo z neba, saj so prihajala v letalski ovojnici in včasih je bila v njih tudi slika, ki sem jo preštudirala do zadnje podrobnosti. Tale se mi je zdela sanjska: Irma je na njej v hlačah, ki smo jih smele dijakinje Srednje medicinske šole nositi le za športni dan, sedi na mizi in nemara binglja z nogami, kar je nezaslišana svoboščina in v zaprtem prostoru ima obute moderne visoke škornje, kakršne si v Mariboru celo na Gosposki le redko videl, čeprav so tudi tam že imeli v izložbi kakšne črno-bele op-art gležnarje in torbico ali kakšen drug luksus. Z očetom sta v čudovito elegantni in moderni sobi usklajenih barv z veliko knjigami, stoječo svetilko s kroglastim pletenim senčnikom in črnim telefonom. Mi smo takrat še sedeli na štokrlih, žieselnih ali kištah za drva, ki jih je izdelal vaški mizar ali kar hišni gospodar sam, v internatu pa smo spale v natrpani sobi s triindvajsetimi lesenimi posteljami, itd… Ampak se nam sploh ni zdelo, da nam kaj manjka in čisto zadovoljne smo bile, ob nedeljskih večerih smo še prepevale kot jata brljavih kosov … Za to sliko pa je težko verjeti, da je stara petinpetdeset let, saj je takšno pohištvo prav zdaj spet – in še vedno – v modi. Znameniti skandinavski dizajn v polnem razcvetu! No, v šolskem dnevnem prostoru pa smo tudi me imele slavne zložljive stole in mizice “rex” slovenskega oblikovalca Nika Kralja – naj se ve tudi to.

Na drugi sliki je Irma ob nekem svečanem dogodku fotografirana med čudovitimi nageljni, s prelepimi očmi in iskrenim nasmehom. Zdi se mi, da je napisala, da je bila birma, kar mi je bilo čudno in zelo drugačno kot pri nas – ampak “drugi kraji, drugi običaji”, sem si mislila. Je pa zelo lepa: skoraj odrasla, z ravno prav natupirano frizuro in obleko iz lurexa, ki je prav takrat prišel v modo za svečane prilike. Tudi jaz sem še desetletja imela podobno za v opero in gledališče – ukrojila jo je teta Reza, sešila pa mama. Ampak še zdaleč ni bila tako prefinjena kot Irmina.

Pozabila sem, iz katerega kraja na Finskem je bila Irma doma. Najino dopisovanje se je nekega dne nehalo in tudi njenih pisem že dolgo nimam več shranjenih. Mene je življenje odplavilo v drugačne vode, ona je šla najbrž po svoje, upam da srečno in uspešno. Bila je svetla lučka moje mladosti.

Irma.

“Mileni od Irme,” je napisala. In datum: 15. marec 1967. Kje je že to … Milo se mi stori ob pogledu na ta zapis in hvaležna sem za pisma, slike in spomine nanjo.