1947 Šamac-Sarajevo – Delovna brigada

1. 4. 1947, to je na današnji dan točno pred 75 leti, so začeli z izgradnjo železniške proge Šamac – Sarajevo.

O delovnih brigadah po drugi svetovni vojni na območju Jugoslavije je bilo v Starih slikah že nekaj napisanega. Pa vendar bi o delovni akciji Omladinska pruga Šamac–Sarajevo napisal nekaj podatkov.

Dela na progi so se pričela 1. aprila 1947 in končala 16. novembra 1947. Proga med Bosanskim Šamcem in Sarajevom je dolga 239 kilometrov, ima 302 kilometra tirov, 288 kretnic, 9 predorov, 107 pomožnih objektov in postaj, 17 mostov. Med večjimi zahtevnejšimi objekti je most čez Savo in predor Vranduk, ki je dolg 1.534 metrov. Skupna dolžina predorov znaša 2.345 metrov. Progo je gradilo približno 212 tisoč (211.381) brigadirjev iz Jugoslavije in tujine v 887 mladinskih delovnih brigadah. Iz Slovenije je bilo okoli 14 tisoč brigadirjev. Iz tujine je na progi delalo 5.842 brigadirjev v 56 različnih brigadah in skupinah. Med poznanimi udeleženci so bili tudi Olof Palme, Pierre Trudeau, Pierre Alechinsky, Jurij Brězan, Edvard Palmer Thompson.

Slogani brigadirjev so bili:

Šamac – Sarajevo, to je naša meta, izgraditi prugu još ovog ljeta
Mi gradimo prugu, pruga gradi nas
Šamac – Sarajevo, to je naša dika, izgraditi prugu sve do Dubrovnika

Poleg tega, da so imeli mladinci tudi možnost zabave in udeležbe na kulturnih dogodkih, je bila ta delovna akcija, kot številne druge, tudi poučne narave, saj so učitelji v času akcije naučili pisati in brati 15.876 mladincev, kar je bilo 87 odstotkov od vseh nepismenih na akciji, obenem pa so izvajali tudi 41 različnih strokovnih tečajev, preko katerih se je 12.500 mladincev po zaključeni akciji zaposlilo v svojih mestih kot kvalificirani delavci.

* * *

S postojnskega območja je na dvomesečno delo 1. aprila 1947 odšla Vojkova brigada, ki je bila sestavljena iz postojnske, vipavske in brkinske čete. V postojnski četi je bila za bolničarko določena Frančiška Gruden, saj je imela že nekaj izkušenj, ki si jih je pridobila kot vojaška obveznica–bolničarka v Poljski bolnici IV. jugoslovanske armade, ki je delovala v letih 1945/46 v vasi Veliki Otok. Pred odhodom na delovno akcijo pa je v vojašnici v Vipavi opravila še enomesečni tečaj prve pomoči. Iz Postojne so mladinci z vlakom v živinskih vagonih krenili pozno popoldne in se celo noč vozili do Bosanskega Broda. Iz Bosanskega Broda do Maglaja pa so potovali z ozkotirno železnico. V Maglaju je že bil postavljen tabor z lesenimi barakami. Spali so na pogradih na “slamnjačah”. V starem nahrbtniku, ki je služil tudi kot vzglavnik, je imela Frančiška Gruden le nekaj kosov obleke, ob prihodu pa so jim dodelili brigadirsko jakno-bluzo, hlače in kapo titovko.

Hrana je bila času in razmeram primerna, večinoma ričet in v njem nekaj kosov mortadeli podobne salame. Vsak dan so brigadirji (če) dobili pet cigaret. Ker sama ni kadila, je cigarete razdelila drugim, proti koncu pa jih je prihranila in jih ob vrnitvi dala očetu. Ravno tako mu je dala brigadirsko bluzo.

Po štirinajstih dneh je bila iz Maglaja premeščena v Zenico v “sanitarno četo”. Dopoldne so šest ur delali na trasi, popoldne pa imeli tečaj prve pomoči.

Brigadirski dnevi so potekali po urniku, in sicer vstajanje, osebna higiena in zajtrk. Po zajtrku je bil zbor z dviganjem zastave, petjem brigadirske himne in branje obvestil. Po branju so odšli na delo. Ob 10. uri je bila malica, in sicer vsak dan kos kruha z marmelado. Sledilo je kosilo in popoldan tečaj. Po večerji je bil ponovno zbor in spuščanje zastave. Do nočnega počitka so imeli še druge dejavnosti, predvsem športne in kulturne. Nedeljski dopoldnevi so bili namenjeni čiščenju in pranju oblek v reki Bosni, popoldnevi pa so bili prosti.

Na koncu tečaja prve pomoči so slušatelji polagali izpite in dobili potrdilo. Iz Zenice se je nato vrnila v Maglaj v svojo brigado in tam delala do konca izmene.

Na praznik dela so se brigadirji udeležili prvomajske parade v Zenici. Na paradi je peljala samokolnico. Spominja se tudi, da so se fantje v brigadi ob povratku med seboj stepli zaradi brigadne zastave, saj jo je vsaka četa hotela imeti zase. Kako se je pretep razpletel, pa se ne spomni.

Po vrnitvi iz brigade se je Frančiška Gruden zaposlila kot bolničarka v splošni bolnišnici v Postojni. Ob delu je obiskovala prekvalifikacijski tečaj za bolničarje in vse do upokojitve delala v zdravstvu.

Brigadirji so imeli svoje pesmi. Napisala jih je leta 2019, kolikor se še spomni.

Himna mladinske delovne brigade:

Himna Vojkove brigade:
»Na delo pojdimo veselo
naša naj pesem doni,
da prej novo progo zgradimo,
ker Titu obljubili smo mi.

Mladinske Vojkove smo mi brigade,
da udarna je to nam je naš ponos,
na gradnji proge Šamac Sarajevo
za boljše in za srečne naše dni.«

V sanitetni brigadi pa so tudi prepevali:–>»Mi smo mladi Skojevci
partija nas vodi
neka živi živi rad
u novoj svobodi,
jedan dva, jedan dva omladina Titova
kreče na rad, zove obnova.

Zaboravit nečemo omladinsko prugu
jer je ona djelo naših mladih ruku,
jedan dva, jedan dva omladina Titova
kreče na rad, zove obnova.«

Leta 1978 so s pomočjo sodobne gradbene tehnike in ob pomoči mladinskih delovnih brigad progo razširili z drugim tirom.

Viri:

• Frančiška Melink (roj. Gruden), ustno 2022
• Don Marko Blog

Prispevek je napisal: Leon Melink.

Kraj: Jugoslavija
Datum: 1947
Avtor: neznan
Zbirka: Leon Melink
Skenirano: —
Oblika: slika predmeta