Preskoči na vsebino

1946 Unec – Zbiranje konzervnih škatel

17. 06. 2022

Okrajni izvršilni odbor okraja Notranjski
Gospodarski odsek

Tek. št. 3071/1

Predmet: Zbiranje starih konzervnih škatel

Vsem Krajevnim odborom!

Prejeli smo dopis od javnega tožilca oddelka za splošne nadzore z dne 12. 10. 1946 zaradi zbiranja praznih konzervnih škatel. Javni tožilec je že poslal na vse ljudske tožilce vašega kraja okrožnico z dne 9. 8. 1946, ki se glasi:

Glede na potrebo naše industrije po škatlicah iz pločevine in zlasti za kremo za čevlje, je potrebno pokreniti množično zbiranje starih škatel od UNRRA konzerv. V tej zvezi naprošamo, da zainteresirate za to zbiranje množične organizacije kakor OF, AFŽ, sindikate, ZMS itd. Poleg zbiranja škatel pa bo treba tudi organizirati, da bode ta materijal se zbral v večjih količinah v večjih podeželskih centrih, od koder bode potem tovarna SATURNUS, Moste pri Ljubljani, Ob železnici 16, izvršila s svojimi prometnimi sredstvi prevoz v tovarno. Radi tega je potrebno opozoriti vse zbiralne centre, da javijo tovarni SATURNUS kraj in količino že zbranih škatel.

Škatle ne smejo biti rjave, niti zmečkane. Prosimo Vas, da sodelujete pri izvedbi te važne naloge.

SMRT FAŠIZMU – SVOBODA NARODU!
 
Tajnik: Žnidaršič Jože                              Pomočnik poverjenika: Truden Anton

Žig: Okrajni narodni odbor Rakek

Prihajajo časi, ko se bo treba, kot najavlja politika in predvsem bajno bogati (ki imajo lastne avione, ogromne avtoparke, vile vse povsod – pa jim ni nič nerodno prepričevati preproste ljudi, čemu vsemu naj se za dobrobit narave odpovedo) marsičemu odpovedati:

  • pojesti bi morali manj mesa,
  • namesto z avtomobilom v službo – uporaba javnega prevoza (kako se to lepo sliši v mestih in primestnih naseljih, ampak kako to uresničiti na podeželju, kjer je, če sploh je javni prevoz zelo redek gost, posebej še ko se konča šolsko leto), v službo, šolo, v vrtec, k zdravniku, v trgovino peš ali s kolesom (spet se lepo sliši, ampak je to le izjemoma uresničljivo – spet tam, kjer so urejene kolesarske poti, pa še marsikaj drugega – predvsem mamice so tiste, ki po službi skočijo še po otroke v vrtec, pa v trgovino, mogoče na pošto – če je slučajno odprta),
  • za kakšno stopinjo, dve ali tri bo treba znižati ogrevanje stanovanj pozimi (seveda le tisti, ki bodo imeli dovolj denarja za ogrevanje, ostalim tega ne bo treba).
  • Da bi zmanjšali porabo nafte je Evropska unija odredila, da je potrebno gorivu dodajati 10 odstotkov biogoriva (obdelava zemljišč, setev, obdelava polj in predelava hrane v biogorivo spusti v ozračje bistveno več ogljikovega dioksida kot navadno gorivo iz nafte – pa saj smo nori; poleg tega še hrano, ob lakoti v svetu, predelujemo v gorivo).
  • Da bo vse zeleno in ogljično nevtralno, bomo elektriko namesto s pomočjo premoga pridobivali ob pomoči vetra in sonca, da ne bo šlo z biomaso počasi le spoznavajo. Kakšna gromozanska energija (železo, beton, plastika in s tem sproščanje CO2 v ozračje) je potrebna za eno vetrnico, kam bomo dali čez desetletje ali dve hektarje in hektarje odsluženih panelov sončnih elektrarn). Ogromno onesnaženje povzroča rudarjenje in pridobivanje redkih kovin, potrebnih za elektrifikacijo prometa, za hranilnike elektrike, ki jih že zdaj primanjkuje.

Pa se povrnimo tri četrt stoletja nazaj, ko je v povojnem obdobju res vsega primanjkovalo od hrane, obleke, obutve, žarnic, zračnic za kolesa (tistim, ki so kolo sploh imeli), pa seveda še marsičesa. Da bi kaj rešili, so bile organizirane različne akcije, kjer se je zbiralo ali delalo vsemogoče. Ni mi znan uspeh te akcije, po prizadevanju sodeč, pa smo po vojni dobili kar veliko pomoči od UNRRA, da se je splačalo zbirati njihove, seveda prazne konzerve.

Ko že govorimo o zbiranju konzervnih škatel, se spomnim, kako smo v petdesetih letih 20. stoletja fantiči nabirali okrog staro železo in ga s koretami vozili na odpad na Rakek in si prislužili kak dinar za sladoled, za ringelšpil, malinovec ali za karto za kino. Vse smo preobrnili, prestikali, da smo kaj nabrali, pobrali smo vse, kar je dišalo po kovini, rezali smo rjavo bodečo žico okrog Unške zone (italijanski objekti ob meji) in jih vezali v butare, ob železnici pobirali, kar je ostalo ob popravilu proge (včasih smo pobrali tudi kaj še uporabnega, pa smo imeli potem težave na odpadu), razbijali litoželezne lonce (litina je bila več vredna), ki so danes prava dragocenost zbiralcev starin, pobirali hilzne uporabljenih patronov, bakreno žico, pa še marsikaj, kar mi je že ušlo iz spomina. Marsikaj koristnega in še uporabnega se je v naši zbirateljski trgovski strasti znašlo na odpadu (kar so potem doma ali pri sosedu pogrešali in neuspešno iskali), kjer je dandanes na Rakeku pošta, pa knjižnica in Portus. Zaslužek, čeprav skromen, je pa le bil!

Slovarček:

  • ringelšpil: vrtiljak
  • hilzna: tulec, del naboja

Kraj: Unec
Datum: 1946
Avtor: fotografiral Perko, 2007
Zbirka: Zgodovinski arhiv Ljubljana
Skenirano: —
Oblika: dokument

No comments yet

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: