Skip to content

1952 Kozarišče – Srnjak v ogradi

28. 06. 2022

Sploh ne vem, zakaj je bila tista divjad zaprta v obori za Snežniškim gradom. Samo to vem, da je bil tam napadalni srnjak in da se ni nobeden upal noter. Toda delavci pri gradu so morali kositi travo tudi tam. Ko so moški in ženske pripravljali seno, je srnjak naenkrat pridivjal iz grmovja in jih prestrašil, saj se je zapodil proti njimi z upognjeno glavo, pripravljen na napad. Delavci so se takoj razbežali na vse strani in stekli za ograjo, vendar je srnjak zadnjega nesrečneža le ujel in to je bila naša mama, Lužarjeva Francka prej Jefkina.

Moja mama okrog leta 1952

Mogoče je imela takrat kakih petintrideset let, ker sem bila jaz še v Igovski šoli. Srnjak jo je začel napadati. Bila je res še mlada in močna, a za boj proti divji živali je potrebovala vso moč, kar jo je imela, srnjak pa je bil še močnejši. Mama je vpila, srnjak se je pa samo zaganjal vanjo in ji takoj raztrgal firtah. To je bila že prva škoda, saj se tiste čase blaga ni dobilo kar tako, pa tudi mama ni imela denarja za drugega, da bi si ga sešila. Ne vem, koliko je poškodoval njo, vem le, da nekaj časa ni mogla delati, dokler se tisti udarci niso pozdravili. Drugi delavci so vse to gledali od daleč, med njimi tudi naš ata, Ludvik Truden, Lužarjov iz Nadleska.

Na srečo je bila med njimi sodelavka, usmiljena in dovolj hrabra, da je pritekla mami na pomoč, to je bila Gregorjeva Rezka. Takoj ko se je moč podvojila, sta srnjaka nekako obvladali. Čeprav te živali niso prav velike, imajo nevarno rogovje, ki lahko prebode človeka. Mama in Rezka sta ga prijele in držale toliko časa, da se je malo umiril, ga nato spustile in planile v skok proti ograji, da bi mu čim prej ušle. Vsi so bili v strahu, kaj bo. Ko sta bili na varnem, so sodelavci zavpili, ‘Bravo ženske’! Ne vem, koliko jima je tisto pomenilo. Atu je bilo kasneje zelo žal, da ni šel pomagat, kar mu je mama zamerila. Se spomnim, kako je bila huda nad njim in mu očitala, da ni prišel na pomoč, ko je videl, kako jo je srnjak napadal. V hiši je bil molk kar par dni, dokler se ni pomirila. Spraševala sem ata, zakaj mama ne govori z njim in čutila njegovo bol. Kakšna grozna izkušnja, da te napade divja žival! To ni bil hec, šlo je zares, a mogoče se tega ata ni zavedel ali sprevidel, da je bila mama zares ogrožena. Tako kot tudi drugi poleg njega, ki so si mislili, da pravzaprav ni nič takega in da bo mama že sama opravila z vsiljivo živaljo.

Čudim se še danes (obeh staršev že dolgo ni več), zakaj ni šel takrat ata pomagat mami, saj jo je imel tako rad in zmeraj štemal. Ne vem, kaj je mislil.

Slika je slaba, a žal edina. Dobre smo dobili le, kadar je prišel v vas poklicni fotograf.

Prispevek je napisala: Milena Truden.

Slovarček:

  • firtah: predpasnik
  • štemati: ceniti, rad imeti, skrbeti za …

Kraj: Kozarišče
Datum: 1952
Avtor: Ivan Krmelj, neznan
Zbirka: Anda Tomec, Milena Truden
Skenirano: 23. 6. 2018, neznano
Oblika: razglednica, datoteka

3 komentarji leave one →
  1. milenatruden permalink
    29. 06. 2022 12:53

    Takoj so me prišle solze v oči, ko sem zopet prebrala ta odlomek. Taki spomini iz mladosti nikdar ne pozabim. Hvala in lep pozdrav Milena

    Liked by 1 person

  2. antste permalink
    7. 07. 2022 19:09

    Milena, pozdravljena. Tistega živalskega vrta se spomnim. Rekli smo mu “srnjak” in še danes se reče tistemu kraju reče “pri srnjaku”.

    Všeč mi je

  3. 7. 07. 2022 20:55

    Ga. Milena, en moj popravek. Tisti kraj, kjer je bil živalski vrt za gradom Snežnik se še danes imenuje “Zvernjak”.

    Všeč mi je

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: