Skip to content

1965 Viševek – Ostanki lesene hiše

13. 07. 2022

Kdo bi si mislil, da bom še kdaj videla to hišo! Nisem vedela, da obstaja njena fotografija in bilo je prijetno presenečenje, ko sem jo našla na Starih slikah med neobjavljenimi. Vsakokrat, ko pridem v Viševek na pokopališče pomislim na ta prizor …

Mogoče mi je bilo kakih deset let, ko sem prvič opazila leseno podirajočo se hišo, ki je stala na zahodni strani pred pokopališčem. Niso mi znali povedati čigava je in tudi stikat vanjo mi starši niso pustili. Potem sem vsakič, ko sem šla mimo, gledala ostanke, ki jih je bilo vedno manj in ugibala, kdo je živel tu in kaj vse se je v njej dogajalo. Vedela sem, da se ne podira zaradi medvojnega požiga kot toliko drugih, saj bi njen les zgorel ali vsaj zoglenel. Bilo mi je je žal, zdelo se mi je, da je morala biti nekoč lepa, mogoče je imela celo rože na oknih …

Zdi se, da na sliki hiše v ostrešju še visi dvoje obešal, na kakršnih so se sušile mesnine ali morda koruza, predivo ali kaj drugega. Njena streha pa je bila oblikovana lomljeno, tako da je bilo podstrešje bolj prostorno kot pri gladki strehi … Kakšna je bila kritina? Pričakovali bi slamo, a ostanki na južni strani namigujejo na lesene deščice. So prišle tja potem, ko je slama na tisti strani preperela in nove ni bilo? …

Med njenimi potemnelimi stenami je živela v črno oblečena starejša ženska, ki so ji rekli Kraščeva teta. Čeprav je bilo v hiški temno, je imela vseeno vedno čisto in pospravljeno …” je nedavno povedala dobra znanka, ki ve več o preteklosti tramovja s slike.

Pred nekaj leti, ko sem pisala o ravnateljici Justi Krajc, mi je v veliko veselje prav ona povedala, da je Krajčeva dala takratnemu Turističnemu društvu Loška dolina, v katerem so okoli 1960 in naprej delovali možje z vizijo in pogumom kot Lojze Tomec, Jože Stanič in podobni, pobudo, da bi hišo obnovili in naredili v njej muzej. Ideja je bila sprejeta, odobril jo je tudi Republiški zavod za spomeniško varstvo, pridobili so že načrte na dveh velikih polah papirja, kaj in kako naj bi se obnavljalo … Potem pa je nekaj zgodilo in zamisel je zamrla.

Nekje v začetku sedemdesetih let so podrtijo, ki je bila v glavnem le še kup trhlega lesa, na katerem je rasel plevel, povsem odstranili. Tam so potem dobili prostor vse številnejši avtomobili obiskovalcev pokopališča in cerkve – in tako je še zdaj … Ampak obnovljena hišica bi zavzela prostora le za kake tri avte, si mislim, in žal mi je za njo.

Hiša, v kateri je bivala zlovoljna teta iz spodnje pripovedi pa je bila najbrž zidana, a ni rečeno – v izmišljenih zgodbah je vse mogoče, vse je res in nič ni res:

SAINTPAULIA

Da, da, le pojdite, pojdite! Brž pojdite! Da ne boste, doma ali kjerkoli že, česa zamudili! Ne zapravljajte časa za svojo staro teto, ki noče in noče umreti, da bi vam zapustila svojo revščino. Tri četrt ure je bilo dovolj za obisk ob osmem marcu.

Pa mislite, da kaj dam nanj? Figo!! Nič – tako kot vi. Prišli ste, ker ste nekoč pogruntali, da je to dan, ko se je dobro prikupiti ženskam, od katerih bi kaj radi.

Vi bi od mene bajto in vrt – za vikend kajpada; ne mislite, da ne vem. Komaj čakate, da se stegnem, to je jasno, čeprav niste nikoli izrekli česa, kar bi vas razkrilo. Govorijo pa vaše lakomne oči, vaše sprenevedavo občudovanje razgledov na to in ono stran, vaše otipavanje skrinje na podstrešju in ure v kamri … Ste čakali, da vam ju bom kar ponudila, ker meni več ne služita, kajne?! Dobro bi se ju prodalo v mestu … Pa ne bom, kar črvi naj ju pojedo! Niste hoteli niti z besedico prositi – izpod časti bi vam bilo; samo naročali ste – da bi vas zagotovo počakali po moji smrti – naj ju za božjo voljo nikar nikomur ne dam ali, Bog ne daj, sežgem … Tega se pa niste vprašali, s čim kurim pozimi in kdo mi pripravi kurjavo, a? S čim plačam …?! Če bi vás čakala, bi že zdavnaj zmrznila!…

Ampak na obisk ste pa le prišli, ker je Dan žena; enkrat ali dvakrat v letu pridete za pol ure. Pa še pol ure vožnje sem in pol nazaj – na vse cente zadosti … Pa naj kdo reče, da niste pozorni do svoje revne tete na deželi! In ste prinesli rože, kot so vas učili. Rožo pravzaprav, lončnico – vijolico. Najcenejšo, modro. Mislite, da ne vem. Škoda bo tako manjša, če je ne bom znala negovati in bo proč prišla ta načičkana “saintpaulia” s tablico drobnih napisov, ki jih ni mogoče razumeti … Prav vaša slika je, ta roža.

Zdaj pa le brž nazaj, nimamo se kaj meniti, nimate časa poslušati; tako ali tako bi kmalu začela jamrati. Saj mi ni nič hudega, saj mi je lepo, tako sami v miru sredi narave, pravite …

Pa naj bo po vaše!… Ampak, če je tako, še dolgo ne bom poginila in vi boste morali še velikokrat za osmi marec priti in prinesti ceneno rožo in še dolgo zaman cediti sline po moji bajti … Lahko, da vas bo še minilo, prej ko bo kaj …

Ne vem čisto dobro, ali sem pravilno razbrala zapis:

  • 1965 – mogoče pomeni čas nastanka slike, kdo jo je posnel pa ni znano. Kdo ve zakaj se mi ponuja ime Alojza Tomca – imel je oko za posebnosti in je cenil dediščino, pa še v Turističnem društvu je bil zelo aktiven …
  • 1945 nacionalizirano (??)
  • od vasi Viševek
  • 1967 podrta (?)

Naj tu zapišem še, kako neprecenljivo za Loško dolino se mi zdi, da imajo Stareslike Cerknica v elektronski obliki med neobjavljenimi in že objavljenimi fotografijami velik del dediščine dveh pomembnih fotografov, ki sta v Loški dolini delovala sočasno: Franc Truden v Podcerkvi kot fotograf z dodatno poklicno dejavnostjo in Alojz Tomec kot ljubitelj s posebnim občutkom za dogajanje v kraju. Zelo ohlapno ocenjeno sta oba slikala nekje od 1920 pa do 1970. Tomec je zapustil veliko število fotografij dejavnosti raznih skupin: Sokolov, TVD Partizan, Amaterskega gledališča in tudi različnih javnih dogodkov ter krajinskih posebnosti Loške doline. Večino slik je tudi označil s časom in krajem nastanka, včasih tudi z imeni oseb, kar je izjemno za stare slike, saj v veliko primerih lahko le še strmimo vanje in ugibamo.

Trudnova zapuščina pa vsebuje veliko število portretnih in skupinskih fotografij njegovih strank, pa tudi dogodkov in priložnosti, ki so se mu zdele posebne ali je bil nanje povabljen, na primer obnova razrušene vasi, velike poplave, izjemen pridelek koruze in podobno.

Oba fotografa si zaslužita, da bi bila njuna zapuščina urejena in dostopna zainteresiranim, mislim pa, da je že to, kar je narejeno na Starih slikah ogromno in zelo dragoceno, saj bi v nasprotnem primeru njune fotografije, ki ohranjajo obraze in duha preteklosti, lahko končale neznano kje. Miloš Toni, hvala, ker si začel s to stranjo, opravil velikansko delo in ga še opravljaš! Hvala pa seveda tudi lastnikom fotografij obeh fotografov, ki so jih bili pripravljeni posoditi za digitalizacijo!

Slovarček:

  • saintpaulija: vrsta lončnice – usambarska ali afriška vijolica

Viri:

  • T.F., ustno, 2022
  • lastni arhiv

Kraj: Viševek
Datum: okoli 1965
Avtor: ni znan, mogoče Alojz Tomec
Zbirka: Župnišče Stari trg
Skenirano: 12. 11. 2012
Oblika: fotografija

3 komentarji leave one →
  1. Arne Kozina permalink
    13. 07. 2022 07:58

    Ostaline preteklosti in njihove zgodbe so zanimive že same po sebi. Še posebej pa, ko se pojavijo v zgodbi, kot je tudi pričujoča. Žal so kronisti (in fotografi) preteklosti redki, zato pa tembolj dragoceni in zanimivi.

    Liked by 1 person

  2. Ivanka Gantar permalink
    13. 07. 2022 17:05

    Kako resnično, Milena. Oboje.

    Liked by 1 person

  3. 9. 08. 2022 09:39

    Rajko Martinčič, čigar mama je doma iz Viševka, mi je povedal o hiši s slike še tole: v hiši naj bi bila nekoč mežnarija, vsaj reklo se ji je tako, v času pred in takoj po drugi sv. vojni (?) pa sta v njej živeli dve Antonovi teti, ki nista imeli svojega premoženja in je zanju bolj ali manj skrbela vsa vas.

    Všeč mi je

Odgovorite milenaozbolt Prekinite odgovor

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: