Skip to content

1953 Stari trg – Justina Krajc (2)

3. 06. 2014

130424750Ravnateljico Justino Krajc smo v Stareslike že srečali.

V internatu je ob ustanovitvi leta 1944 v Teličevi in Schweigerjevi hiši od 38 gojencev bivalo kar 23 vojnih sirot. Sredi Starega trga so v nekdanji hiši prvega starotrškega zdravnika Schweigerja konec petdesetih in v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja še vedno živeli otroci iz Babnega Polja, Novega in Starega Kota, Juršč, Knežaka, Bača, Otav, Cajnarjev in še od kod. Ravnateljica Krajčeva se je »internatarjem« razdajala dobesedno do zadnjega diha in v tistih časih še vedno hudega pomanjkanja dala zanje tudi skoraj vse, kar je imela svojega.

Svojega denarja najbrž skoraj ni imela, saj je kar naprej delila drugim. Ljudje se še živo spominjajo, da je ravnateljica leta in leta, pozimi in poleti nosila eno samo sivorjavo debelo krilo in ustrezno jakno k njemu. Ves svoj denar je najbrž dala za internat, da so otroci jedli, bili oprani in na toplem. Nekaterim je kupovala oblačila in obutev, plačevala izlete in kdo ve kaj še vse. Ko je bil nekje okoli leta 1964 internat razpuščen, je upravnica Justa Krajčeva kar k sebi domov vzela nekaj otrok, ki niso imeli kam in sama še naprej skrbela zanje, da so končali šolanje, nekatere je podpirala in spremljala tudi pozneje. Mnogim svojim učencem je priskrbela štipendije in posredovala, da so bili sprejeti na izbrano šolo. Bila je neverjetna dobričina, ki so jo nekateri tudi izkoriščali.

Leta 1957 se je pouk začel z enomesečno zamudo, ker je zamujala tudi obnova šolske stavbe; to je bila Ljudska šola, kjer je danes sedež občine Loška dolina. Ravnateljica je nadzirala dela, ki so prinesla v stavbo veliko betonsko korito s pipami in tekočo vodo in – čudo – dve stranišči na izplakovanje, v razrede pa parket na tleh, novo pohištvo in lepe bele luči … celo zračnike na okenskih okvirih, ki jih je bilo mogoče zapreti in odpreti. Obnovljena šola je pomenila velikanski napredek v primerjavi z avstro-ogrsko stavbo, kjer so na deskah, s katerih so se cefrale iveri, stale zrezljane in spraskane klopi in vodo, po katero je bilo treba ven na »trumpo« ali v bližnji Brežiček.

Ravnateljica je skrbela za vse: uvajala je mlečno kuhinjo in šolske malice, posodabljala učila, skrbela za štipendije in ko za šolo v Babnem Polju nikakor ni mogla najti učitelja, je organizirala dnevni prevoz šolarjev v Stari trg, kar je bil v tistih časih zelo trd oreh. Kar naprej je morala »žicati« denar za internat, iskati obrtnike, ki bi popravili streho ali izpraznili straniščno jamo, pripeljali in razrezali drva … In ob vsem tem je zmogla še nabirati majskega hrošča z gojenci internata, da bi tudi ti prispevali svoj delež pri zatiranju nevarnega škodljivca.

Prizadevala si je za spoštovanje dediščine v Loški dolini in je za ohranitev in obnovo lesene hiše z ognjiščem v Viševku blizu cerkve sama zbrala vrsto dokumentov, skic in risb, vendar na občini ni uspela s svojo zamislijo in staro hišo so vseeno podrli.

Eden od nekdanjih »internatarjev« pripoveduje:

Imela je posebno metodo kaznovanja, ki smo se je zelo bali. Če je kdo kaj ušpičil, ga je poklicala k sebi in vprašala: »Zakaj si to naredil?« ali »Zakaj se ne učiš?« Ko si nekaj zmencal v odgovor, te je samo molče gledala v oči, dolgo, neskončno dolgo – morda je bila ta čas z mislimi kdo ve kje, ti, grešnik pa si stal tam v strahu in negotovosti, potem pa te je odslovila, rekoč: »Ne delaj več tega!«. Zagovora pri Ravnateljici smo se vsi strašno bali.

Krajčeva je bila prisotna povsod, skrbela je za vse nas kot za svoje, zdelo se ji je, da mora rešiti in urediti vse. Bila je bolj dobra kot bel kruh, dajala je življenje za svoje delo in izgorela v njem.

Otroci iz internata so se učili in igrali kot vsi drugi. Nekdanji gojenec pripoveduje:

Med nadstropji v internatu se je razvila nekakšna vojna in neke noči tam v letih 1959 do 1961 smo se »internatarji« iz pritličja odplazili z zavozlanimi brisačami v rokah v jedilnico, ki je bila v zgornjem nadstropju, da bi se spopadli s tistimi, ki so bivali tam … tako za hec, za igro. Ko smo v jedilnici prižgali luč, pa smo zagledali ravnateljico, ki je naslonjena na roke spala za mizo. Ko je posvetila luč, je dvignila glavo in na svoj značilni način strogo vprašala: »Kaj pa je!?« Osupli smo se brez besed razbežali ko dež v svoje postelje; samo zašumelo je za nami. Nismo vedeli, da je ravnateljica tudi ponoči z nami.

Vse življenje je bila zelo zdrava ali pa se za morebitne bolezni ni zmenila, vendar pa je že priletna in upokojena preživela težjo operacijo in komplikacije po njej, od česar si ni več opomogla. V spominu njenih učencev, dijakov, sodelavcev in krajanov Loške doline pa je ostala taka, kot je bila na višku moči, s prodornim pogledom in prijaznim obrazom, vedno v delu in gibanju za boljši in lepši jutri.

Prispevek je napisala: Milena Ožbolt.

Vir:

  • Tone Avsec, Medvode

Dopolnjeno 13.6.2017

Razširjen prispevek je bil objavljen v glasilu Obrh, številka maj 2014, na straneh 7-11.

Kraj: Stari trg
Datum: neznan (1953)
Avtor: neznan
Zbirka: Bronislava Bavec
Skenirano: 24. 4. 2013
Oblika: razglednica

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: