Stari trg 1952/53 – Justina Krajc (1)

Justine Krajc, dolgoletne ravnateljice šole in upravnice internata v Starem trgu, ki je za ljudi Loške doline naredila zelo veliko dobrega, se starejši še dobro spominjamo, mlajši pa skoraj ne vedo več zanjo.

Kdo je bila?

Justina Krajc je bila leta 1908 rojeni dvanajsti otrok kmeta in obrtnika, krojača Florjana iz Starega trga. Po končani osnovni in meščanski šoli ter učiteljišču v Ljubljani kot napredna učiteljica ni dobila zaposlitve, tako da je v tem času študirala na Filozofski fakulteti v Ljubljani kot izredni slušatelj ruskega in slovenskega jezika. Po dveh letih čakanja je dobila službo na Blanci, ki je bila takrat znana kot kazensko mesto za učitelje. Čez štiri leta se je vrnila službovat v Stari trg, da bi pomagala ostarelim staršem.

Ob začetku okupacije leta 1941 se je takoj vključila v NOB in aktivno delovala ves čas vojne – zbirala je material in denarno pomoč, izvajala propagandno delo, organizirala mitinge in proslave ter opravljala delo terenskega tajnika Rdečega križa. Tudi najhujši okupatorski teror ni upognil njenega zavednega slovenstva.

Ko je bilo ozemlje Loške doline leta 1943 osvobojeno, jo je Komisija za osvobojeno ozemlje nastavila na Osnovni šoli Stari trg. Zaradi pogostih vpadov Nemcev in domobrancev je bila šola za nekaj časa premeščena v Kočo vas. Skupaj s kolegico Štefko Prešernovo sta organizirali odbor Rdečega križa, ki je nudil veliko pomoč ranjencem in vojski. V prvem Ljudskem odboru leta 1944 je bila izvoljena v socialni in prosvetni odsek.

Na Nižji gimnaziji v Starem trgu, ki je bila ustanovljena 5. 9. 1944, je poučevala, ko pa je bil 4. 11. 1944 organiziran dijaški dom, je opravljala delo upravnika ves čas obstoja ustanove, istočasno pa poučevala in bila od leta 1947 tudi ravnateljica šole.

V času po osvoboditvi je bila tudi tajnica Delavsko prosvetnega društva Svoboda Stari trg, dolgoletna odbornica Telovadnega društva Partizan Loška dolina, predsednica Občinskega sveta za šolstvo, organizator dopolnilne šole za partizanske otroke in še kaj.

Na Justino Krajc se je med ljudmi ohranilo veliko spominov, saj je s svojim delom in držo pustila neizbrisen pečat v Loški dolini.

Med drugim ljudje pripovedujejo takole:

Ko je po napadu na Lož prišel v Stari trg italijanski poveljnik Grazzioli, so ga morali pozdraviti tudi vsi učitelji, in sicer se je pričakovalo, da ga bodo pozdravili z dvignjeno roko, z rimskim oziroma fašističnim pozdravom. Vsi so tako tudi naredili, samo Justa Krajčeva se je le nekoliko poklonila in s tem izrazila kljubovanje, ki pa bi jo lahko veliko stalo …

Ko so novembra 1944 domobranci iz Ljudske šole od pouka odpeljali učiteljici Benčinovo in Prešernovo, je Justa Krajčeva nemudoma tekla v župnišče prosit, naj vendar posredujejo, da bi ju izpustili. Zelo si je prizadevala, da bi pomagala, a žal ni uspela, saj so Prešernovo še istega dne ubili.

Bila je komunistka z veliko začetnico v najboljšem možnem pomenu te besede, pripovedujejo nekdanji dijaki, kajti vse njeno je bilo skupno in še več kot to, poosebljala je najboljše v ideji komunizma. Imela je sto in več otrok in vsi so bili njeni, z njimi je delila vse, tudi revščino. Njeno pojmovanje komunizma je bila skrb za drugega, razpoložljivost za skupno dobro.

Ravnala je, kot da bi se zvesto zgledovala po Makarenku, vélikem pedagogu, ki je s trdim delom, izjemno predanostjo, vzorom, pronicljivostjo in zdravo pametjo, ki ni vedno upoštevala direktiv, v dvajsetih letih 20. stoletja dosegel skoraj neverjetne rezultate pri vzgoji in prevzgoji mladih prestopnikov, klatežev in sirot, pobranih po cestah Ukrajine od Harkova do Kijeva in Odese. Tudi Ravnateljica, kot smo jo večinoma vsi imenovali, je s svojim delom zaznamovala mnoge generacije učencev in gojencev ter tako vplivala na vzdušje in blagostanje vse Loške doline.

Sodelovala je v mnogih društvih in organizacijah, zlasti kulturnih in človekoljubnih in nekoč celo organizirala kuharski tečaj, kajti bila je tudi dobra kuharica … Po naravi je bila obzirna in razumevajoča, sploh ne stroga in včasih malce raztresena, kar ni bilo čudno spričo neštetih težkih obveznosti, ki jih je imela, a tudi odločna, ko je bilo potrebno. Zelo je bila spoštovana tudi zato, ker nikoli ni delala najmanjše razlike med »našimi« in »ne-našimi« učenci in ljudmi nasploh – bila je neizmerno strpna in širokega duha, pa tudi radodarna.

V spominu ljudi je ostala prigoda z razpelom, ki je viselo v kotu njene domače hiše, kar je bilo v tistem času za osebo na njenem položaju nekoliko spotikljivo, pa je na neko pripombo zelo odločno odgovorila: »Križ je tja dal moj oče in tam bo ostal!« In je res, vse do njene smrti.

Pokopana je bila 29. marca 1985 na pokopališču v Podcerkvi, stara 77 let.

Z leve zadaj:

• Jože Troha?,
• neprepoznan,
• neprepoznan,
• Stanko Gegorič,
• neprepoznan,
• Palčič Stane.

Srednja vrsta:

• Prve štiri neprepoznane,
• Marija Vesel,
• Frančiška Mlakar,
• Magda Oven.

Prva vrsta:

• Milka Žnidaršič,
• Terezija Starman,
• tri neprepoznane.

Zadnja vrsta z leve:

• Jože Kočevar?(Ribčev),
• Jože Truden,
• neprepoznan,
• Anton Palčič,
• neprepoznan.

Srednja vrsta:

• neprepoznana,
• neprepoznana,
• Vanda Avsec ali Olga Ravšelj,
• Sreča (s Primorske),
• Marija Ovsec,
• neprepoznana,
• Kristina Frank,
• neprepoznana.

Prva vrsta:

• učiteljica Justina Krajc,
• učiteljica Nada Debevec,
• Milena Šumrada,
• Ivanka Osec,
• dve neprepoznani.

Učiteljici Justina Krajc in Nada Debevec.

Prispevek je napisala: Milena Ožbolt.

Viri:

• Frančiška Benčina, Nadlesk,
• Marija Kandare, Podgora,
• Justina Sterle, Podgora.

Dopolnjeno 13.6.2014

Razširjen prispevek je bil objavljen v glasilu Obrh, številka maj 2014, na straneh 7-11.

Kraj: Stari trg
Datum: maj 1953
Avtor: Vinko Toni
Zbirka: Vinkotov kufr
Skenirano: 9. 9. 2010
Oblika: negativ 135