1918 Judenburg – Upor vojakov pred koncem prve svetovne vojne

Razglednico sem kupil na boljšjem sejmu v Ljubljani, ker se mi je zdelo dobro spomniti obiskovalce Starih slik na največji upor slovenskih vojakov med prvo svetovno vojno. Verjetno je bil med njimi tudi kak vojak iz naših krajev, a podatkov o tem ni.

Razglednico je natisnil Kunstverlag S. Frank iz Gradca med leti 1912 in 1919.

Judenburg, mesto v dolini Mure na vzhodnem avstrijskem Štajerskem s približno 12.000 prebivalci, se je zapisalo v spomin Slovencev zaradi dogodkov pred koncem prve svetovne vojne. V tamkajšnji veliki vojašnici se je 12. maja 1918 uprlo približno 1300 vojakov, med njimi tudi Slovenci v nadomestnem bataljonu 17. pešpolka, ki so jih pripravljali za odhod na fronto. Naslednjega dne bi morali še k obvezni spovedi, potem pa – orožje so jim že razdelili – na neznani del verjetno Soške fronte na reki Piavi v Italiji. Vojakom je bilo po skoro štirih letih bojevanja vojne dovolj, bili pa so tudi že bolj lačni kot siti, saj je preskrba vojske naglo pešala. Cilji upora so bili prenehanje vojne, vrnitev domov, mir in nacionalna osvoboditev – ideje o novi državi južnih Slovanov so se razširile tudi že med vojaki.

Uporniki so prvi dan pregnali oficirje, zavzeli vojašnico, železniško postajo ter skladišče orožja in streliva, a organizacija upora je bila slaba, moštva v drugih vojašnicah se jim niso pridružila in naslednjega dne so hitro poklicane enote iz Celovca, Leobna in Gradca zasedle mesto, večino upornikov zajele, posameznike, ki so se že podali proti domu, pa polovile do konca meseca. Ustanovili so naglo vojaško sodišče, ki je šest upornikov obsodilo na smrt z ustrelitvijo. Med njimi so bili korporal Anton Hafner iz Godešiča pri Škofji Loki, ki je bil pobudnik upora, Karel Možina, Lojze Štefanič ter Joso Dautović iz Bosne. Kazen so izvedli 16. 5. 1918 dve uri po izreku sodbe ob zidu mestnega pokopališča v navzočnosti postrojenega moštva. Anton Hafner je zadnji hip snel prevezo z oči in zaklical, da umira za pravično stvar, proti madžarskim strelcem pa “Dobro streljajte!”

Leta 1923, torej pet let po koncu vojne, so slovenske oblasti poskrbele za prekop trupel upornikov in slovesen pokop na pokopališču Sv. Križ (sedaj Žale) v Ljubljani. Ko so leta 1939 po načrtih arhitekta Edvarda Ravnikarja zgradili na Žalah monumentalno kostnico žrtev 1. svetovne vojne, so posmrtne ostanke tudi teh vojakov prenesli v kostnico, pred katero tudi danes gorijo sveče. Škofjeločani pa so doprsni kip Antona Hafnerja postavili v vrsti kipov pomembnih rojakov v središču svojega mesta.

Upor v Judenburgu ima posebno mesto tudi v romanu Prežihovega Voranca Doberdob, ki ga je avtor dvakrat napisal. Ker je bil med ustanovnimi člani Komunistične partije Jugoslavije, ki je bila od leta 1921 prepovedana, se je med obema vojnama pretežno skrival in potoval med Parizom, Dunajem in Moskvo, bil večkrat tudi zaprt. Prvi rokopis tega romana je nekoč shranil v blagajni nekega kinematografa v Avstriji, v katero pa so na nesrečo neznanci vlomili in odnesli tudi rokopis. Lotil se je dela ponovno (500 strani), a so mu ta že dokončani rokopis zasegli avstrijski žandarji in ga je po številnih prizadevanjih dobil vrnjenega šele čez leta, tako je prvič izšel v Ljubljani leta 1940. Roman ima štiri velike dele dele: Črna vojska, Doberdob, Lebring, Judenburg.

Še drobec iz romana, ko se jetniki v celici, čakajoč na skorajšnjo zanesljivo obsodbo, pogovarjajo o smislu svojega ravnanja:

“Nekateri bodo trdili, da smo začeli zaradi tega, ker smo bili lačni …” je pripomnil Hafner.

“To bi me najbolj jezilo!” je skočil Možina na noge. “Zaradi tega ubogega komisa in zaradi teh kopriv bi nikoli ne sedel tukaj in čakal na svojo smrt, vi pa tudi ne! Seveda nas je stradanje in trpljenje nekam gnalo, dalo nam je misliti, toda razen kruha smo hoteli tudi še kaj drugega, nekaj, kar bi nam dalo kruha in še vse to, česar človeštvo potrebuje za življenje. Le tisti, ki so sami vedno siti, nas bodo sumili, da smo to storili samo zaradi komisa …”

“Dvignili smo se zoper Avstrijo in zoper vojno, da se rešimo sužnosti in da bi se to, kar smo morali mi, kar je moral naš narod prenašati že toliko stoletij, nikdar in v nobeni obliki ne bi povrnilo. Mogoče nam bodo podtikali še kake druge namene, toda prepričan sem, da nas bo ljudstvo razumelo, kakor so nas razumeli soldati maršbataljona. Prepričan sem, da bo iz tega nastala po razsulu Avstrije svobodna Slovenija …”

Hafner je govoril z mirnim glasom, zraven pa je gledal zdaj enega, zdaj drugega tovariša.

Slovarček:

• korporal: v stari Avstriji podoficir, kaplar
• komis: kislo kvašen vojaški kruh
• maršbataljon: v stari Avstriji bataljon, pripravljen za odhod na fronto

Viri:

• Enciklopedija Slovenije, 4. knjiga, stran 315
• Peter Colnar: Anton Hafner, vodja upora slovenskih vojakov; Gorenjski glas, 12. 5. 2019
• Prežihov Voranc: Doberdob. Založba Obzorja Maribor, Mladinska knjiga Ljubljana, 1980

Kraj: Judenburg
Datum: 1918
Avtor: neznan, založil Kunstverlag S. Frank iz Gradca
Zbirka: Franc Mazi
Skenirano: 1. 6. 2022
Oblika: razglednica