Skip to content

1936 Rakek – Gasilska veselica

10. 08. 2022

Kaj so gasilci brez gasilske veselice? Tudi leta 1936 je bila. Predsednik, poveljnik in tajnik so sestavili okrožnico z zadolžitvami. V uvodu med drugim naprošajo članice in nečlanice za pomoč v paviljonu, ker so za to delo samo ženske prikladne in najbolj sposobne. Četudi so se le prilizovali, so vedeli, na kateri knof je treba pritisniti. Delo je bilo razdeljeno in v izogib kakršnim koli nesporazumom je vsak podpisal, da je seznanjen s svojo zadolžitvijo.

Sezona gasilskih veselic je julija in avgusta. Pri nas letos ne bo nič. Planirana je bila ob otvoritvi novega doma. Pa pravi prece predsednik, da pozimi že ne bo veselice. Za silvestrsko veselico nima posluha.

Petek, 13. julija 2007

… je bil za Rakek res nesrečen dan. Najprej je zagorel kavč, potem se je vnelo še olje na štedilniku in ko ima hudič mlade, jih ima veliko, se je potem vnela še plinska bomba (so me podučili, da je pravilno plinska jeklenka, ampak kdo bo pa to razumu). Torej je zagorela plinska bomba. In ker gre hudič vedno srat na kup, je bila še prometna nesreča, tako da so morali rakovškim gasilcem priti pomagat še postojnski, da so fanta izrezali iz avta. K sreči se je tokrat hudič zafrknil in je bila vse skupaj samo gasilska vaja, prirejena kot predpriprava in v čast naslednjega dne, ko je gasilsko društvo ob 120-letnici razvilo nov prapor. Je bilo vroče za crknt, ti gasilci zmešani si pa še kurjo, da lahko gasijo. Ne moreš verjet!

Sobota, 14. julija 2007

Hitela sem kuhat k zmešana, da bom do parade že fertik. Sem bila sto odstotno uspešna in sem vse pospravila še pred proslavo. In ne le to – sem se še matrala zavezat kravato na dvojni vozel, k pa enojni ni dovolj dober za poveljnika gasilcev. Ne, je blo treba klicat pomoč po telefonu, ki itak ni nič nucala in smo potem zavezal kar enojni vozel. Je glih tko držal. Itak ga še opazu ni noben, ker je na paradi tako sonce nažigalo, da je bila kar konkurenca od pekla. Potem so imeli pa še tiste plehnate čelade pokrite, da se je bleščalo k takrat, ko je Cezar Kleopatro z ladjami napadal, al kar je že bilo nekaj takega. In ni noben videl vozla. Kaj vozla, še celga gasilca ne. Je bila lepa parada, k včasih za prvi maj v Beogradu. Še lepša. So najprej prijahale tri pupe na kobilah, ki so bile malo sitne – kobile namreč – ker so imele otroke doma, pa so bile zato živčne. To so bile zastavonoske. Je že prav tako. Ker kolikor jaz vem (pa vem kar nekaj), je zastavonoša moškega spola, čeprav se na »a« konča in čeprav je to baba v kikli. Kar pa ni prav. Ženska, ki nese zastavo, je zastavonoska. Kar Kmecla vprašajte. No, za njimi pa so prikorakali rakovški gasilci v paradnih uniformah, vsi speglani, vsi prešvicani, ampak so pa kerlci. Noben se ni sesedel. Sledile so pa mažoretke in različna gasilska vozila. Je bilo tako lepo, da so se mi kar oči potile. Požri se, Kim Il Sung!

Po paradi smo se preselili pred železniško skladišče, kjer je potekal uradni del. Smo vsi komaj čakal, da ga je bilo konec, ker potem se je začela glavna stvar od jubileja – gasilska veselica. Bil je divjačinski golaž za jest, pa čevapčiči. Mrzlega točenega pira ni bilo, ker se je mašina pokvarla. So ga začeli točiti šele ob pol polnoči, ko je šel poveljnik zbudit kelnarco od gostilne, da je dala rezervni del za pir mašino. Kako se ni spomnil že prej! Ljudje so morali pa piti gorak pir – fej! Je bil tudi srečelov. Jaka pa jst sva pokupila skoraj vse srečke. Kar jih je ostalo, jih je kupil poveljnik in zadel živo kozo. Mater sem bila vesela. Pa ne bo treba več vrta kosit pa preske obrezovat. Sem rekla, da jo bom šla iskat v nedeljo ob devetih, ko gredo vsi od maše in jo bom gnala čez cel Rakek, da me bo ja vsak videl. Ne, mi niso pustil tega veselja. Pa o tem kasneje. Ko je zmanjkalo srečk in toplega pira, so pa moji dragi padli v šentiment. Sem eno pržgala, saj zakon še ni veljal in sem takoj izvedela, da od vse tiste mase ljudi kadim samo jst. Pa ni bilo res. Sem še enga videla. Potem sem bila še vprašana, če moram kar naprej smodit. Saj sem se branla, da ne kar naprej, ampak kadar si moj dragi zada, da ima prav, ga tud živa koza ne premakne. Pol pa še moja ta mlada. Mularija res nima nobenga spoštovanja do starejših. Je takoj z njim potegnila in pol sta se spravila name, da je pa že skrajni cajt, da neham kadit in da sem že zdavnaj obljubila, da bom nehala prvega avgusta. Halo! A je bil kdaj prvi avgust pred 14. julijem? Nakar sem prou ponižno vprašala, kaj bom pa jaz imela od tega. »Kaj, zdrava boš!« Madona, bolj zdrava kot sem pa res ne morem biti. Če bi bila bolj zdrava, bi me pa že na medicinski fakulteti kazal za eksemplaričen primerek. Lej, pa bom prec zdejle enga pržgala – za nalašč! Pa če prec crknem.

Nedelja, 15. julija 2007

Ne, ni še prvi avgust in še kadim. Ha! Mater sem nastradala oziroma sem se zafrknila. Zdaj vem kaj pomeni, ko pravijo, da te jezik tepe. Me še bo. Tudi prav. Jst bom tečna, naj me pa prenašajo.

Ko je mama prišla od maše, se je takoj spet nekam odpravila.
– Kam pa spet?
– K Zofi.
– Po kaj?
– Grem vprašat, če hoče kozo.

Aha. Koza je sinova, on pa še spi. Zna biti, da o vsem tem nič ne ve. Je bila mama kmalu nazaj z novico, da bo Zofka vzela kozo za otroke. Potem se je pa še odločla, da bo vprašala, če je tista koza res za nagrado. Aha. Smo prodali nekaj, kar še nimamo in sploh ne vemo, če bomo imeli. Ima pa srečo in koza je bila res za nagrado. Stoji v štali pa čaka, da pride gazda z dopusta, da jo bo oddal po vseh pravilih. No, saj pa sin ni bil preveč jezen, se je kar na eno stran zasmejal, ko je zvedel, da se je rešil koze, še preden jo je zares dobil. Ampak jaz bi pa imela kozico. Saj zdaj nimam nobene žvali, odkar je Florjana avto povozil. Imam samo nekaj pajkov različnih pasem oziroma vrst ali kakor že to gre v biologiji. Ampak te bi tudi oddala. So pridni. Delajo kar naprej. In če dva dni ne ometem pajčevin, je skoraj táko v bajti k v kakšnem srednjeveškem gradu, kjer že sto let ni bilo nobenga. Želja po domači živali se mi je uresničila že čez tri dni, ko se je v dnevni sobi pojavil cel roj letečih bravincev. Po slovensko je mravlja, pri nas je mravljic, na Dolenjskem je pa bravinc. In ker mam pol korenin na Dolenjskem, sem prevzelo to obliko – saj veste – materin jezik.

Evidentno je, da so imeli tudi kavo in pecivo. Jaz že leta nagovarjam na to. Do sedaj mi je uspelo, da smo na zadnji veselici prodajali kofe. Pošteno povedano, je bilo kar povpraševanje. Zdaj navijam še za palačinke.

Kraj: Rakek
Datum: 1936
Avtor: gasilci
Zbirka: Olga Smodila
Skenirano: 25. 11. 2016
Oblika: dokument

No comments yet

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: