Preskoči na vsebino

1930 Ljubljana – Grob Ivana Urbarja

25. 10. 2022

Na sliki je grob Ivana Urbarja na ljubljanskih Žalah. Ivan se je rodil 20. januarja 1890 v Vodmatu v Ljubljani. Umrl je 8. maja 1930 na Rakeku. Pokopan je na ljubljanskih Žalah. O njem vemo zelo malo. Leta 1921 je na Rakeku odprl pekarno, ki jo je po njegovi smrti prevzela žena Hedvika. Dejaven je bil tudi pri gasilcih. Bil je dedek Bogdana Urbarja mlajšega. On bi vedel o njem kaj povedati. Žal se je njegova pot prehitro končala.

Pričujoč zapis ni povezan s fotografijo. Je bila pa slika tista, ki me je pripravila k razmišljanju. Ob dnevu mrtvih je navada, da še lepše uredimo grobove svojih prednikov. Najdražje ikebane in največje sveče so na tistih grobovih, na katerih je celo leto rastla trava in šavje.

Vsako leto me je že v začetku oktobra črvičilo po drobovju in neka čudna nervoza me je obhajala. Mama se je namreč pred dnevom mrtvih odpravila na turnejo po Dolenjski oziroma po grobovih svojih sorodnikov. Enkrat jo je peljal moj sin. Vsa naslednja leta je imel konec oktobra nešteto neodložljivih opravkov. Vsa leta naprej sem jo potem vozila jaz. Fajn ji je padlo, ker smo imeli 31. oktobra frej in nisem imela nobenega izgovora. V avtomobilski prtljažnik je naložila toliko sveč in ikeban, da je avto kar pokonci stal. Luči se niso dale tako naštelat, da bi svetile na cesto, ampak so sijale, kot je rekel moj sin, nekam gor za polhe. Pa to še ni vse. Ikebane in sveče so bile tudi zadaj na tleh in na zadnjih sedežih, do stropa. Eno pa je držala v naročju. Pa sva šli – čez Boncar, ker je bil prvi grob že v Velikih Laščah.

Vsako leto na vsakem pokopališču ista pesem. Tam je, rečem jaz in pokažem smer. Kaj pa ti veš, je bil odgovor in odšla je v drugo smer. Ko sem jaz na grobu prižgala že vse sveče in so skoraj dogorele, je prišla za mano. Naslednje pokopališče – enak scenarij. In potem tako do Ambrusa, ki se ga vsi spomnite po družini Strojan. Tam sva dobili pri teti kosilo nato pa še kavo. Komaj sem prižgala cigaret h kavi, je že pričela priganjati, da gremo, ker bo noč. Pa sva šli. Po drugi poti tako, da sem do doma naredila klobaso. Prispeli sva v zgodnjih večernih urah, saj je bilo mimo komaj pol dnevnika, ki se je takrat pričenjal ob 19.30. Mami na grob nikoli ni nihče od teh, katerih sorodnike je na grobu obiskovala leta in leta, prinesel ikebane. Še sveče ne. Zato vam polagam na srce, kar nameravate dati, dajte živim, da bodo videli in vedeli, da vam je mar zanje. Kot pravi moja prijateljica – mrtvi nič ne vedo, kaj je na grobu.

Kraj: Ljubljana
Datum: 1930
Avtor: neznan
Zbirka: Tone Arko
Skenirano: 30. 3. 2019
Oblika: fotografija

2 komentarja leave one →
  1. 25. 10. 2022 07:39

    “Rože daj v življenju, na grob magari trnje”, je enako povedala neka moja sošolka. Mučnih, sitnih in nervoznih spominov na prve novembre pa se je nabralo tudi meni vse od otroških let naprej. A ni čudno?

    Liked by 4 people

  2. Arne Kozina permalink
    25. 10. 2022 08:34

    Tudi sam razmišljam povsem enako: spomin na rajne je dragoceno civilizacijsko čustvo, ceremonije ob “dnevu mrtvih” pa vse kaj drugega! Spomin je namenjen rajnim, okraski na grobovih (enkrat v letu) pa bolj svojevrstnemu dokazovanju sosedom in znancem (da ne bo kdo kaj rekel…). To lepo ilustrira opazka zgoraj: najdražje ikebane so na grobovih, na katerih je celo leto rastla trava in šavje.

    Liked by 2 people

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: