1962 Velike Bloke – Kako sta ata in mama zidala

Pred kratkim smo na Stareslike dobili prošnjo, želeli so dovoljenje za objavo nekaj fotografij, ki naj bi ilustrirale članek o samogradnji hiš v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Pa sem se spomnil pripovedovanj v naši družini, kako sta ata in mama gradila hišo.

Pri Pajkovih v Velikih Blokah so tisti čas živeli v stari hiši. Nihče ne ve, kdaj je bila zgrajena. Nikoli ni bila resno obnovljena. Ata Jože je pripovedoval, da je takoj, ko se je leta 1955 priženil k Pajkovim, izdelal in vgradil nova okna. Prej so bila verjetno enojna, on pa je sam napravil nova, dvojna in trikrilna, kot se je v tistih časih to delalo. Tudi vgradil jih je sam.

Hiša je imela le tri bivalne prostore: kuhinja, velika glavna soba s pečjo, ki jo v naših krajih imenujemo hiša in štiblc. Hiša je bila pritlična, v prvo nadstropje pa so vodile lesene stopnice, tam pa je bil cimer in podstraži. Cimer so Pajkovi oddajali novodošlim oficirskim družinam, da so tam stanovali, dokler se ni izpraznilo kakšno stanovanje v oficirskih blokih, na Blokah so jim rekli vile.

Vodovodne napeljave hiša ni imela, za stranišče je služila lesena barakica ob gnojišču za hlevom.

Leta 1968 so družino sestavljali: ata, mama, stara mama in trije otroci, 8, 10 in 12 let. Dokler so bili otroci majhni, so lahko spali pri mami v hiši, ko so bili nekoliko bolj samostojni, pa so spali pri stari mami v štiblcu. V veliki sobi (hiši) je bila zakonska postelja za starše.

Otroci so bili vse večji in ata se je odločil, da bo v 1. nadstropju napravil sobe za otroke.

Časi so bili za kmete zelo težki. Pajkovi so praktično vso hrano pridelali sami. Prihodkov skoraj ni bilo. Navadno so v hlevu imeli dve kravi. Ena je imela telička, drugo pa je molzla mama, da je mleko oddala v mlekarno in za to dobila nekaj denarja. Mamin denar je bil vse, kar so lahko porabili za gospodinjstvo. Oče je enkrat letno prodal dva junca, ki ji je v preteklem letu vzredil, večji del izkupička pa je šel za davke, za gnojila in otrobe, ki jih je dodajal krmi za živino, ter za gorivo za kosilnico in traktor.

Ata in mama sta se v takšnih razmerah lotila nadzidave za prvo nadstropje.

Najprej je bilo treba pripraviti potrebno količino peska za zidake in malto. Sprva sta kopala na lastni zemlji, nasproti Gornje vile. Luknja, v kateri je ata s krampom kopal drobljivo skalo, je bila globoka, da je bilo nakopani pesek treba z lopato premetati dvakrat. Delo je bilo počasno in naporno. Ko se je na robu jame nabralo dovolj peska, je ata prišel z vozom, potem pa ga je bilo treba še enkrat zmetati na voz.

Hitro je ugotovil, da tako ne bo šlo. S sosedom se je dogovoril, da lahko pesek koplje na njegovi zemlji, kjer je bil pruh. Kaj mu je obljubil v zameno, se je že pozabilo, najverjetneje pa mu je povrnil tako, da je s kosilnico kosil še za njih. S krampom je kopal v breg, pesek se je sipal po bregu. Seveda je bilo tudi takšen pesek treba doma ročno presejati skozi mrežo.

Iz tako nakopanega peska sta ata in mama izdelala betonske zidake. Tudi za to je bilo potrebno veliko napornega in zamudnega dela. Od Škajžave Pepce sta si sposodila napravo za izdelavo zidakov. Z mamo sta z lopatami, mešalcev še ni bilo, pripravila beton. Kup sta morala kar nekajkrat prelopatati, da se je cement zmešal s peskom. Pomagali so tudi otroci. Ko sta ata in mama z lopato suh cement in pesek enakomerno zmešala, so otroci s kanglico zajemali vodo iz vedra in jo dolivali tudi naprej, ko sta ata in mama z lopatami premetavala vlažno zmes peska in cementa. Potem sta tudi tak vlažen beton še nekajkrat premetala, da je bila zmes enakomerana in ravno prav vlažna.

S tako pripravljenim  betonom sta napolnila model za zidake, ki je bil postavljen na deščico na orodju za stiskanje zidakov. Delo je bilo čisto ročno. Oče je z vzvodom  močno potlačil, da je beton napolnil model in se sprejel. Ko je vzvod dvignil, se je dvignil tudi model, zidak pa je ostal na deščici. Kljub trudu se je po odstranitvi kovinskega modela zidak večkrat sesul. To se je zgodilo, če beton ni bil pravilne sestave in vlage.  Največkrat je bil vzrok varčevanje z dragim cementom. Tako pripravljene zidake je ata z deščico vred prenesel v skedenj, da so se posušili.

Preden se je začelo zidati, je ata pripravil ostrešje. Ves les je pripeljal iz domačega gozda. Danes se mi zdi neverjetno, da je našel toliko primernih smrek, da je bilo dovolj za vse špire in glajdnike.

Z mamo sta v gozd hodila skupaj. Motornih žag še ni bilo. Z amerikanko sta spodrezala smreko, da je padla. Potem jo je bilo treba še odžagati na pravo dolžino in oklestiti. Za vsako smreko sta potrebovala en dan. Ko je bilo pripravljenih hlodov za en voz, sta jih z voli pripeljala domov. Ata je tesal na vrtu. Da so bili stesani tramovi ravni, je na vsako stran hloda zabil žebelj in med njiju napel vrvico, ki mu je služila za ravnilo. Tesal je s plenkačo, za vsako špiro na štirih straneh. Pri večjih delih mu je pomagal sovaščan Zogar.

Stesane špire je našpanglal in jih zložil v kopo. Tam so se sušile kakšno leto ali pa še več.

Pri pripravi ostrešja je atu pomagal brat Stanko s Studenega in mamin bratranec Jože z Radleka.  Spoje so izdelali na tleh na vrtu in jih tam po kosih poskusno tudi sestavili.

Ata ni  bil zidar, niti ni imel kakšnih izkušenj. Da se je lotil zidanja sam, je bila edina možnost. Pa še mudilo se je, saj je bila v času zidanja hiša razkrita, brez strehe. Pomagal je Janko s Studenca in še nekdo, da so bila zidarska dela čim prej končana.

V enem letu so podrli staro ostrešje, dozidali zidove in postavili streho. Naslednje leto so v bivalnih prostorih v pritličju podrli strope in jih nadomestili z betonsko ploščo. Najprej so to naredili za polovico hiše, potem pa še za drugo polovico, saj je družina tudi ves čas del živela v tej stavbi.

Verjetno je bila to kar prva betonska plošča v hišah v Velikih Blokah, zagotovo pa ena od prvih. Takrat je bila to napredna tehnologija, zanjo se je ata odločil s pomočjo brata Draga, ki je bil zaposlen na gradbenem podjetju Gradišče v Cerknici.

Električna napeljava je bila enostavna. V vsakem prostoru je bila le luč, stikalo za luč in vtičnica. Tudi tega se je ata lotil sam. Težava je bila le s preklopnim stikalom za luč na stopnišču. Tega sam nikakor ni uspel pravilno zvezati. Za pomoč je poklical soseda, ki “se je spoznal” na takšna dela. Tudi njemu ni uspelo in tako so na stopnicah luč  lahko prižigali le na tistem stikalu, kjer so jo ugasnili, še naslednje desetletje.

Nekaj kasneje so v 1. nadstropju uredili štiri spalnice za takrat že kar velike otroke. Stene niso bile izolirane, fasade še dolgo ni bilo. Z današnjim znanjem lahko rečemo, da betonski zidaki, položeni po dolgem, niso nudili prav nobene ovire mrazu. V sobah ni bilo peči, centralne kurjave takrat še nismo poznali. Pozimi je bilo mraz, da so iz izdihane vlage nastale na ogledalih ledene rože. Zagotovo je bilo v sobah pozimi v bloškem mrazu krepko pod ničlo.

Vsa okna in vrata, stopnišče, torej vse stavbno pohištvo, je ata izdelal sam. Danes si ne znamo predstavljati, da je vse delo opravil brez  enega samega električnega strojčka. Vse je opravil samo z ročnim orodjem: žago, obličem, svedrom, kleščami in kladivom.

Slovarček:

• štiblc: manjša soba, navadno je služila kot spalnica za najstarejše v gospodinjstvu
• pruh: kamnolom
• špira, špirovec: škarnik, tram ostrešja, ki sega od slemena do kapa
• glajdnik, glajda: lega, tram, na katerem kaj sloni, leži
• našpanglati: zložiti na letve, tako da med posameznimi tramovi ali deskami kroži zrak

Viri:

• Jože Jakopin
• Breda Jakopin

Kraj: Velike Bloke
Datum: 1961 ali 1962
Avtor: neznan
Zbirka: Boža Toni
Skenirano: 6. 8. 2010
Oblika: fotografija