1942 Markovec – Najmlajša begunka v Civilnem logorju

Fotografija je nastala leta 1944, glede na oblačila verjetno poleti, nekje na Dolenjskem; kraja in avtorja ne poznamo, na njej pa so od leve: mama Marija Kočevar, po domače Hajcarjeva, pred njo hči Gizela, na stolu pa hči Marija. Deklici na levi sta Šepčevi Tinka in Marica iz Kozarišč, sotrpinki Hajcarjevih v begunstvu. Marica, tista na desni, je Mariji po vojni, ko je se želela šolati za zobotehnika, nudila stanovanje v Ljubljani in tudi sicer veliko pomagala.

Najmanjša deklica s slike, Marija Mlakar, rojena Kočevar, nima svojih spominov na Civilni logor pod Snežnikom, kjer se je med vojno znašla kot najmlajša begunka. Ima le spomine na spomine matere, bratov, sester in starejših ljudi, ki so bili tam z njo v najrosnejši mladosti.

Oče Viktor Kočevar, izučen kovač, ki je pri Špetnaku delal kot kurjač, je bil poleti leta 1942 že nekaj časa v Cankarjevi brigadi, kamor je najverjetneje odšel hkrati z drugimi delavci žage v Markovcu, noseča mati Marija pa je bila s štirimi otroki sama doma. Domači belogardisti, ki so vedeli, da je Viktor v partizanih, so jo že nekaj časa budno stražili in opazovali, da bi ujeli moža, za katerega so pričakovali, da bo prišel domov, ko se bo rodil otrok, vendar ga niso dobili. Oče je res skrivaj prišel še pred porodom, se tudi preoblekel, nahranil in takoj odšel. Njegovo obleko je žena hitro skrila tako, da jo je v štali zakopala v gnoj. Belogardisti so takoj za tem prišli v hišo in vprašali, kje je mož in žena je rekla, da ga ni, da ne ve, kje je … Potem so šli v hlev, kjer je eden takoj pokazal na kup, kjer se je skrivala obleka. Po premisleku pa se je potem odločil: ” Ne bom jaz streljal očeta petim otrokom!” Štiri je videl, peti je bil tik pred tem, da se rodi … s tem so belogardisti takrat odšli.

Toda zaradi vse bolj množičnega upora so okupatorji in njihovi sodelavci v Loški dolini grozili, da bodo takoj pobili vse njihove družine, če partizani samo kaj mignejo. Po vseh pobojih in drugih grozodejstvih med roško ofenzivo od 16. julija do 3. novembra 1942 je bilo v dolini vsakomur jasno, da je treba take grožnje jemati skrajno resno.

Partizani pa so za začetek septembra načrtovali napad na italijansko in belogardistično postojanko v Starem trgu, zato je bilo nujno, da še pred tem evakuirajo vse ogrožene družine. Tako je tistega 2. septembra zvečer tudi pri Hajcarjevih potrkalo in pojavila se je domačinka iz vasi, partizanka Anica Mohar – Smilja z ukazom o takojšnjem odhodu družine. V samo nekaj minutah so izginili v noč. Smilja je v naročje vzela komaj dvanajst dni staro Marijo in jo odnesla, medtem ko je mama oblekla ostale štiri otroke, pograbila nekaj najnujnejših reči in nemudoma šla za njo.

V družinskem spominu je ostalo, da sta se partizanka z dojenčico in ostala družina med nočnim pohodom ločili in so ju potem v koloni od ust do ust obupano iskali s šepetom: “Gdje je majka z djetetom?!” na katerega je dolgo prihajal odgovor “Nema majke z djetetom!” (Zakaj v hrvaščini lahko le ugibamo). Nazadnje so se le našli in je bila družina spet skupaj.

O kalvariji skupine beguncev, v kateri so bili tudi Hajcarjevi, smo nekaj že napisali, podrobno pa piše tudi v publikaciji Slivniški bataljon iz leta 1973. Od doma so bili od septembra 1942 do konca vojne. Takrat komaj rojena Marija se danes spominja družin Belčevih, Petričevih, Oščevih, Pavličevih in drugih – vsega je tisto noč bilo v koloni preko 90 ljudi z oboroženim spremstvom in ta težka izkušnja jih je povezala za zmeraj.

Hajcarjeva Marija je bila v logorju najmlajša prebivalka, vse dokler se ni kmalu rodil Oščev Niko, za njim Pekov Goran in v bližini pod Telebačnikom Malnarjeva Jelka …

V gozdnem taborišču v Šimanovih dolinah so se begunci že pripravili na zimovanje, ko sta jih malo pred božičem 1942 napadli enoti Italijanov in bele garde. Opozorilni strel straže je omogočil, da so v večini pobegnili, izgubili pa so vso opremo in hrano, ki so jo napadalci uničili.

Begunci so z oboroženim spremstvom po mučnem poskušanju najti varen kraj za svoj tabor, v zimi peš odšli proti osvobojenemu ozemlju v Beli krajini in na Dolenjskem. Družinam ali posameznikom so dali zavetje tamkajšnji prebivalci. Hajcarjeva številna družina je bila razdeljena: mamo s še ne en mesec staro Marijo in dveletno Gizelo so sprejeli pri Duondarjevih – v katerem kraju je to bilo, se je žal pozabilo. Viktor in Jože sta bila drugje, daleč stran, in sta komaj našla mamo ter jo potem obiskovala vsak dan, najstarejši Janez pa je bil nekoliko bližje nastanjen pri družini s petimi dekleti. Vsi so potem delali pri kmetih po njivah in v vinogradih, kolikor so le mogli.

Ko so se Hajcarjevi ob koncu vojne vrnili v svoje stanovanje pri Špetnaku, je bilo to zasedeno z izgnanci s Knežje Njive, tako da so se kar nekaj časa vsi gnetli v njem …

Ko je čez desetletja Viktor mlajši kupil prvi avtomobil, pa se je vsa Hajcarjeva družina odpeljala obiskat ljudi, ki so jim dali zavetje v njihovih najtežjih časih. Podobno so ravnali tudi Oščevi, ko so obiskovali Šteklove v Podturnu, ki so takrat vzeli k sebi 12-letnega Tončka, medtem ko je bila mama z dojenčkom zaprta v Čabru, sestra Vanda v reji pri Turkovih v Čabru, bolni oče pa na postelji ustreljen ob napadu na Civilni logor … Verjamem, da so tako storili tudi drugi nekdanji begunci, če so le našli možnost.

Hajcarjeva mama si je po vojni zapisala zdaj žal zgubljene spomine na Civilni logor in begunstvo na Dolenjskem, ter potem večkrat v šoli učencem pripovedovala o hudi izkušnji njene družine med vojno. Peljala jih je tudi na Županov laz in v Šimanove doline, kjer jim je povedala in pokazala, kje in kako so bivali v tistem težkem in nevarnem času – vse v želji prenesti mladim vrednote, ki so takrat zaznamovale njihovo življenje: odpor, svobodoljubje, medsebojna pomoč, solidarnost, tovarištvo …

Slovarček:

• logor: taborišče

Viri:

• Marija Mlakar, Stari trg, oktober 2025, ustno

Kraj: Markovec; nekje na Dolenjskem
Datum: 1942; 1944
Avtor: ni znan
Zbirka: Marija Mlakar
Skenirano: 18. 10. 2025
Oblika: fotografija