Skip to content

1961 Babno Polje – Jakopov uojc in njegova čada

19. 05. 2015

150416977V Bukovici na Babnem Polju, blizu Jakopovega hleva, je ljubiteljski fotograf, najverjetneje Tone Vesel, pritisnil Franca Miklavčiča, Jakopovega uojca in njegovo kravo. Čas bi utegnil biti nekje po letu 1961. Uojc ni ravno delavniško oblečen, prav snažen je, in na glavi ima ta boljši klobuk, kakršne je v šestdesetih letih izdeloval Šešir iz Škofje Loke. Iz zajčje dlake so menda bili narejeni in zelo moderni, taki, z malo manjšimi krajci … Srajco pa ima kot po navadi flanelasto, križasto in do vrha zapeto, vrh nje pa pleten lajbelc z gumbi.

Le kam gresta? Uojc precej na kratko drži kravo, ki se nekoliko upira, v levici ima šibo ali gajžlo. Kravjo gajžlo, da se razumemo, ne furmansko oziroma konjsko. Furmanska gajžla je bila večja, imela je lepo drakslan ročaj, zgoraj pleten in umetelno privezan jermen, pa pisan cof na vrhu gajžlovneka. Kravja gajžla pa je imela za gajžlovnek samo navadno brinovo ali kakšno drugačno primerno šibo, le toliko zarezano na vrhu, da je čisto običajen usnjen jermen dobro stal privezan na njem. Biti ošvrkan pa ne z eno ne z drugo ni bilo prijetno.

Pelje uojc svojo čado napajat v lokvo ali morda k biku, da bo kaj prirastka pri hiši? Je znala morda voziti in jo žene na polje? Slednje ni verjetno, kajti ob cesti je še sneg in tudi v gredi, ograjeni z mužlarji, ga je še videti. Menda ja ne gresta v mesnico?!

150416977-001Jakopov uojc je bil sin Eliabete in Matije Miklavčič z Velikega vrha. Očeta Matijo je v Ameriki ubila suha veja, ki je padla nanj. Žena in mladoletni sin sta dobila za takratne razmere precejšnjo zavarovalnino, s katero so doma dokupili nekaj zemlje, sin pa je svoj delež porabil, da sam ni vedel kdaj in kam. Ko je bil star dvanajst let so ga bili dali šolat v Ljubljano k nekim nunam ali celo v semenišče, pa je po enem tednu sam peš prišel domov. Učit se je šel raje za mesarja in to v znano gostilno in mesarijo Pri Kaprolu v Sodražici, a je med vajeništvom večinoma pazil mesarjeve otroke in počel vse mogoče, le mesaril bolj malo.

Poročil se je na Babno Polje, kamor mu je prav ob začetku vojne sledila še sestra Mima. Med vojno so ga skupaj s Franetovim Jožetom in Ivanovim Janezom Italijani med prvimi zvezali in odpeljali v zapor v Italijo. Obtožen je bil raznašanja odporniških tiskovin in ovaden, ker je v gostilni govoril, da bodo kmalu prišli Rusi in pognali stran Italijane. Pripovedoval je, da so bili v Italiji zaprti v nekem vinorodnem kraju in v prostoru poleg vinske kleti. Jetniki so nekako izdelali klešče z zelo dolgimi ročaji, s katerimi so skozi lino odprli pipo na sodu, podstavili posodo in si dan za dnem natakali vina.

Po razpadu Italije so ga zajeli Nemci in zaprli v Dresdnu. Tam je doživel strahovito bombardiranje, v katerem je oglušel in bil ranjen v roko. Vse življenje se je spominjal, da ni mogel rešiti sojetnika, ki ga je enako kot njega zasulo ob eksploziji in je z rokami mahal in prosil pomoči. Z enako grozo se je spominjal kilometrov trupel, ki so ležala ob cesti po bombardiranju Dresdna …

Kot rečeno je bil Jakopov uojc po poklicu mesar in je okoli 1960 odprl mesnico v Prezidu. Dotlej se je preživljal z živinorejo, gozdom, kmetijo – vsega po malem. Bil je znan mešetar in neizprosen pogajalec, pa tudi drugače z vsemi žavbami namazan. Zelo rad je imel sestrine otroke, ki so tekali za njim in komaj čakali, da jih je posadil na koleno in zapel: “Pa Lajsarjou malen, tu miele po malem, kadija, kadeja, kdija kado…” ali pa “Tam pr Srnejle so kislu mlajku jejle …” Same bloške.

V svoji mesnici je večinoma klal samo stare krave, saj so kmetje mlado prodali le v najhujši sili. Ko je opravil svoje delo in meso razobesil na kljuke v prodajalni, je stopil na prag mesnice in vabil mimoidoče gospodinje: “Pridite po meso, danes sem jəničko zaklal, je čisto sveže meso!”

No, pa je ni odnesel kar tako. Gospodinje so res rade hodile k njemu po svoj fərtalj za župo – zraven je morala biti muzgava kust, da so potem na juhi plavali cinki in je gospodar pri nedeljskem kosilu lahko posrkal mozeg, da je bil masten po bradi – a denarja za tako razkošje velikokrat ni bilo. Zato je gospodinja pogosto rekla: “Zapiši me, ti prinesem drugič … !” In je uojc dajal na kredo, dokler je šlo. Ko se je dolga le preveč nabralo, je stranko opomnil. Nekatere so prinesle denar, druge so prosile za “reprogramiranje”, ena pa mu je zabrusila: ” Kr f štalo pej, pa ta crnega vuala me vzeme!” ( Kar v hlev pojdi, pa ta črnega vola mi vzemi!) In se je  uojc za plačilo obrisal pod nosom, kajti pri hiši še štale niso imeli, kaj šele vola; črnega še celo ne; samo raztrgano kačuro. A izučilo ga to ni ravno kdo ve kako.

 Slovarček:
  • uojc: materin brat, ujec
  • gajžla: bič
  • drakslan: stružen
  • gajžlovnek: leseni del biča, bičevnik
  • mužlarji: krajniki
  • čada: krava dimaste, temno sive, čadaste barve
  • jənička: junica, mlada krava pred prvo telitvijo
  • fərtalj za župo: četrt kilograma mesa za juho
  • muzgava kust: kost z mozgom
  • cinki: kaplje maščobe
  • na kredo: na kredit, na upanje
  • kačura: bajta, koča

Viri:

  • Janez Ožbolt, Babno Polje, ustno, december 2014
  • Slavko Ožbolt, Markovec, ustno, maj 2015

Kraj: Babno Polje, Bukovica
Datum: okoli 1961
Avtor: domnevno Tone Vesel
Zbirka: Jože Ožbolt
Skenirano: 16. 4. 2015
Oblika: fotografija

Advertisements
No comments yet

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: