Skip to content

1957 Begunje – Pri pouku

11. 03. 2021

Naneslo je, da se tudi jaz lotevam šolske slike, čeprav ne vem nič o njej. Našla sem jo med fotografijami Vinka Tonija, označeno z letnico 1957. Kolikor vem o učiteljski poti avtorja fotografije, bi slika lahko nastala v Begunjah, a je to zgolj ugibanje. Me pa precej spominja na moj začetek šolanja leto prej: enake klopi, enaka svilena učiteljičina halja, enaka črna tabla. Le da imajo tu po tleh nobel parket, mi pa smo imeli rjave deske, s katerih so se cefrale trske. Zato pa smo smeli biti v razredu v čevljih, nekateri pa na začetku šolskega leta in spomladi tudi bosi. Tudi pri nas je bilo v razredu pozimi mraz, čeprav je v zeleni emajlirani peči veselo gorelo.

Ena učiteljica na sliki je obuta v kariraste suknene zimske copate. Zapenjale so se s posebno večstopenj­sko sponko, ki smo ji rekli “lojtrce” in kdor je pozimi nosil copate, je nosil take, drugih – poleg doma narejenih – ni bilo, razen tistih nizkih črnih z gumijastim podplatom in gumbkom ob strani. Oboji so bili znamke Borovo, če se prav spomnim … Tudi drugi učiteljici je bilo hladno, saj je na glavi obdržala pod brado zavezano ruto, pod delovno haljo pa obema pripisujem volneno jopico. Tudi otroci so dobro oblečeni v domače pletenine. Kaže da gre za dva razreda, saj so otroci različnih velikosti … Je pouk potekal v dveh izmenah in je slika nastala, ko so eni končali pouk, drugi pa ga začeli? Ugibam, kajpada, a ni nemogoče. (Ugibanje napačno!) Kot rečeno o sliki ne vem nič. Pač pa je na tabli narisano nekaj kot zemljevid in okrepljeno z nalepljenimi slikami – in to je razlog, da sem iz neobjavljenih izbrala prav to sliko, kajti dogodka, o katerem nameravam pisati ni poslikal nihče – še tega bi se manjkalo!

Še prej pa: kako to, da o sliki tako zagotovo ne vem nič?!… Iz prav neumnega razloga: ker sem prej začela pisati prispevek kot sem do konca pogledala, kaj mi je pripravil urednik!! Kajti njemu je o tej sliki vse jasno, saj je na njej on in njegova sestra tudi! Takole je napisal: “Glede na mojo in sestrino starost je to prej leto 1958. Učence bi veliko bolje prepoznala Marta Hren, ki je takrat hodila v šolo. Kdo ve, mogoče je celo na sliki.”

Miloš Toni se izvrstno spominja tudi imen:

  • Učiteljici Ludovika Bavdek in
  • Justina Rode.

Poleg imen učiteljic izvemo tudi imena učencev. Spredaj:

  • – -,
  • Miloš Toni,
  • Veronika, katere stara starša sta živela v kulturnem domu, pa je k njima hodila na počitnice,
  • Marjanca Toni.

“Takrat sem jaz bil velikokrat pri pouku. Kaj je to varstvo, se nam ni še niti sanjalo …,” pove Miloš. (Zato so torej na sliki otroci različnih starosti!)

Spredaj:

  • Bojana Kranjc,
  • Ladi Meden.

Druga vrsta:

  • Sonja Petrič (senca na ustih),
  • Marinka Obreza (bel ovratnik),
  • Marja Kranjc (ovratnik).

Tako, zdaj nekaj vemo o sliki, sledi pa še zgodba, ki se je pripetila v čisto podobnem razredu leta 1957 na Babnem Polju, kjer je poučeval domačin Jakob Konc.

Tistega dne sta se med odmorom lovila Ivanov Slave in Klimpov Lojze. Slave je lovil, Lojze je bežal, pa je šlo po razredu – saj vsi vemo kako … Pa se je Lojze spotaknil, zgubil ravnotežje in z glavo predrl Jadransko morje na dragocenem reliefu Jugoslavije, ki je visel na zidu …

Ko je učitelj zagledal katastrofo, sta morala zlikovca pri priči klečat na kateder, on pa je molče in besno hodil pred tablo sem in tja. Vsakokrat, ko je prišel mimo klečečih dečkov, je od zadaj enega pošteno kresnil po temenu. Pri nasprotnem zidu se je obrnil in ob hoji v drugo smer mahnil drugega. Potem se je spet obrnil in mimogrede udaril spet prvega … In tako naprej izmenično brez konca, menda kar vso uro. Ko se je končno ustavil, sta jima glavi kar brenčali od udarcev. Učitelj se je nazadnje toliko umiril, da je lahko premislil, kaj se da storiti in je odločil: Slave mora prinesti jutri v šolo predivo, Lojze pa gips!

Ko je Slave doma povedal, da potrebuje jutri za v šolo predivo, se je moral – rad ali nerad – tudi spovedati, zakaj ga potrebuje in kako je bil učitelj jezen, onadva z Lojzetom pa tepena. Doma so rekli: “Prav je! Še bolj bi vaju moral, saj sta zaslužila!” Potem so šli v akcijo za predivo, kajti doma ga ni bilo, a tudi pri bližnjih in daljnih sosedih ne. Šele Jožetova Vlada ga je imela in ga dala dobro pest.

Naslednjega dne je učitelj s predivom in mavcem zapolnil in zagladil luknjo, ki jo je naredila Lojzetova glava na reliefu. Ta je bil najdražje in najimenitnejše učilo na vsej šoli, najbrž tudi ne prav star… Čez čas je učitelj z modro barvo prekril tudi belo liso na mestu, kjer je bil poškodovan in relief je bil precej podoben tistemu od prej, povsem enak pa nikoli več … Še dobro, da je Lojze priletel ravno v Jadransko morje – kaj če bi napravil luknjo recimo v Beograd ali kakšno gorovje?!

Viri:

  • Slavko Ožbolt, Markovec, februar 2012, ustno

Kraj: Begunje
Datum: 1957 ali 1958
Avtor: Vinko Toni
Zbirka: Vinkotov kufr
Skenirano: 27. 7. 2014
Oblika: negativ 6×6

No comments yet

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

<span>%d</span> bloggers like this: