1948-1953 Gorenje Poljane – Trata tete Mici
Fotografijo dveh paglavčkov ostriženih na balin, ki ne meneč se za fotografa nekaj početa v pomladni travi, sem našla v zapuščini Vinka Tonija. Dečkov niti slučajno ne poznam in ugotoviti ne morem niti kraja nastanka, čas pa le okvirno: med leti 1948 in 1953. Nastala je nekje v Loški dolini, mogoče tudi na Gorenjih Poljanah, saj je od tam večina fotografij s tega filma. Lahko pa tudi to ni res. Povrhu urednik meni, da je levi otrok prav lahko punčka – ne glede na frizuro.
1944 Loška dolina – Partizani
Na sliki so partizani nekje v Loški dolini leta 1944. Ker trenutno ni druge slike na zalogi, smo uporabili to, čeprav se besedilo nanaša na velik rakovški praznik. Letos je namreč minilo 80 let od odhoda prvih rakovških fantov v partizane in ustanovitve Rakovške čete. S piko je označen Janez Demšar z Rakeka.
Sveta Trojica 1949/50 – Skupinska slika
Pred nami je skupinska slika iz enorazredne šole Sveta Trojica na Blokah. Slikani v šolskem letu 1949/50. Slika, na kateri so otroci tako lepo razporejeni kot le malo kje. Pa še kako lepo so vsi oblečeni. Skratka vse pošlihtano kot iz škatlice. Šolo pri Sveti Trojici je obiskovalo zelo veliko otrok. Med njimi sta dve učiteljici. V temni, svetleči delovni obleki iz klota je učiteljica Ljudmila Mramor in ob njej še učiteljica Fani Jarc.
1971 Sveta gora – Pevci na izletu
Slike je bila posneta leta 1971, ko so pevci cerkvenega pevskega zbora iz župnije Begunje pri Cerknici odšli na izlet na Sveto goro. Kdo je pritisnil na sprožilec? Mogoče organist in zborovodja Janez Kranjec ali pa takratni župnik Janez Križaj, glede na to, da ju ni na sliki?
S sestro Martino sva takrat že prepevali v tem zboru, a očitno je bil to izlet samo za odrasle. S pevci so se izleta udeležili tudi njihovi partnerji, tudi naša mama, midve pa sva ostali doma, da sva pazili na mlajši dve sestri.
1977 Rakek – Amerikanci
1946 Unec – Zbiranje konzervnih škatel
Okrajni izvršilni odbor okraja Notranjski
Gospodarski odsekTek. št. 3071/1
Predmet: Zbiranje starih konzervnih škatel
Vsem Krajevnim odborom!
Prejeli smo dopis od javnega tožilca oddelka za splošne nadzore z dne 12. 10. 1946 zaradi zbiranja praznih konzervnih škatel. Javni tožilec je že poslal na vse ljudske tožilce vašega kraja okrožnico z dne 9. 8. 1946, ki se glasi:
Rakek 1959/60 – 7. razred
Na fotografiji so učenci sedmega razreda Osnovne šole Rakek leta 1959 z našo razredničarko Slavko Gornik, ki nas je spremljala v petem, šestem in sedmem razredu.
V petem razredu so se nam pridružili tudi učenci Podružnične šole Unec.
1943 Rakek – Najemni pogodbi
Dvajsetega aprila 1943 je bila sklenjena pogodba o najemu stanovanja med Občino Rakek, ki jo je zastopal izredni komisar Leopold Mihevc, in komando Postaje kraljevih karabinjerjev na Rakeku. Predmet pogodbe je bila hiša na Rakeku št. 218 (carinarnica), ki je imela 12 sob in 10 postranskih prostorov. Najemna pogodba je bila sklenjena za čas od 1. januarja 1943 do 31. decembra 1943 z možnostjo vsakoletne obnovitve. Letna najemnina je znašala 12.000 lir.
1966 Ljubljana – Košarica za Vse svete
Na tej fotografiji je moj ata Janez Kranjec. Slikan je na avtobusni postaji v Ljubljani, kamor je šel bog ve po kakšnih opravkih. Mogoče je bil pri zdravniku, ali pa je obiskal katerega izmed skladateljev, s katerimi si je izmenjaval note? Ker v mesto nismo pogosto odhajali, se je za to priložnost zelo lepo opravil: bela srajca, čeznjo še tanjši pulover, kravata, obleka z lajblčem, kot smo rekli brezrokavniku, lep črn plašč, klobuk na glavi in črni lakasti čevlji. Spomnim se, kako smo vsako soboto poskrbeli za lakaste čevlje. Otroci smo jih namazali z globinom, tistim od Ilirije, na katerem je bila slika punčke, ki sedi na pručki, v rokah drži velik čevelj in ga maže. Ko se je globin malo posušil, smo čevlje še zgloncali s krtačo, da so se svetili.
1958 Cerknica – 2. razred pri verouku
Konec šolskega leta 1958 se je veroučna skupina 2. razreda slikala ob uspešno zaključenem veroučnem letu. Slikani zadaj za cerkvijo ob vhodu v zakristijo. V njihovi sredini je takratni župnik v Cerknici g. Jakob Turšič. Po sproščenosti in nasmejanosti veroukarjev ugotavljamo, da so se ob g. župniku zelo dobro počutili. Vsi se ga spominjajo kot zelo dobrega človeka. Za tiste čase ne ravno vsakdanji primer. Večinoma so bili duhovniki kar preveč resni in nedostopni. Gospod Turšič pa je že tedaj izžareval neko milino, dobrosrčnost in sproščenost, ki jo je bil kasneje velikodušno razdajal tudi bolnikom. Saj je bil dolga leta bolnišnični duhovnik v Ljubljani.
Stare slike 