1969/1970 Stari trg – 6. b razred
Zvedavi, simpatični, nekateri tudi nezaupljivi otroci na fotografiji so imeli na predmetni stopnji kar tri razredničarke. V 5. b je bila to učiteljica Silva Šepec, v 6. b in v 7. b Inka Trape, v osmem razredu pa sta se paralelki združili v en razred, ker je bil med šolanjem osip prevelik in je ostala v razredu le dobra polovica učencev. Nastala je nova razredna skupnost z novo razredničarko Nado Mercina, ki jih je popeljala do zaključka osnovne šole. Spominska fotografija je nastala na stopnicah pred vhodom v TVD Partizan, kjer so izvajali športne aktivnosti, si krepili telo in duha. Pred njimi je bilo takrat športno igrišče.
1970 Rakek – Steklenička 4711
Na sliki je steklenička kolonjske vode 4711 originalno zapakirana, še nerabljena. V njej je 170 ccm dišave. Ker me je zanimalo, kako pravzaprav diši, sem odprla svojo stekleničko, ki drži 3 mililitre. Enkrat je šel naš direktor službeno v Köln in je tajnici in meni, njeni prijateljici in namestnici, prinesel mali spominek. Je res mali. Zase je verjetno kupil pol litra, saj se je rad polival z dišavami. Najraje s Pitralonom. Ko je odšel drugam, je njegova pisarna še pol leta dišala po borovih vejah. Vonj kolonjske 4711 se mi ne zdi nič posebnega. Spominja na Črno mačko.
1935 Selšček – Trije starci
“Milena, mislim, da je desni tisti, ki je bil na parah v tvojem prispevku,” mi je pomagal urednik, ko je pripravljal sliko. To je res prav mogoče, a ga je težko zanesljivo identificirati. Še vedno pa so mi on in oba druga na sliki popolnoma neznani.
V svoji plemeniti preproščini, osvobojeni vsega nebistvenega, so videti prav svetopisemsko … Trdo preizkušani in zato izkušeni, modri, prekaljeni in zadovoljni, da je mir in nedelja in še celo fotograf je prišel in slikal jih bo … Tak hec! A Peter Naglič je dobro vedel, kaj dela – spet enkrat je otel pozabi neponovljiv trenutek, kakršnega ne bo več in tri značilne notranjske očake – kakršnih tudi že davno ni več.
Cerknica 1975/76 – 8. b razred
Ob koncu šolskega leta 1975/76 se je takole slikal številčni 8. b razred pred osnovno šolo v Cerknici. V svoji sredini imajo razredničarko Jožico Kovačič. Na sliki je kar 34 učencev, ki so pred življenjsko prelomnico. Poraja se težko vprašanje, kam naj gredo po uspešno zaključeni osnovni šoli. Nekateri komaj čakajo, da zapustijo domače okolje, da gredo v svet, kjer jih ne bo stalno nekdo nadziral. Pa bo res tako? Spet drugi s strahom zrejo v prihodnost, saj še ne bi šli radi od doma. Pa vendar se je treba prepustiti toku življenja. In zato lahko čez leta s ponosom pogledaš nazaj in si rečeš: “Uspelo mi je!”
1959 Slivice – Gospodarica sredi njive pšenice
Lucija Perko se je ponosno postavila pred objektiv sredi pšenice na njivi Pri šrangah. Tovrstna pšenica je bila v tistem času nekaj novega – če se prav spomnim so rekli, da je amerikanska, običajno so takrat sejali resasto pšenico. Pšenica je zrasla kar visoko, segala ji je skoraj do podpazduhe, pa moja mama ni bila prav majhne rasti. Pšenica se že bliža zrelosti, kmalu bo na vrsti žetev.
Še nekaj je bilo povezano z žitnimi polji, kar danes pogrešam na že tako redkih njivah s pšenico, to je bil mak. Takole pravi Oton Župančič:
Mak, mak, mak sredi polja kima,
mak, mak, mak rdečo kapo ima.
1970 Rakek – Brut
Brut je blagovna znamka moške negovalne kozmetike, ki jo je leta 1964 začelo izdelovati podjetje Fabergé. V Slovenijo ga je uvažalo podjetje Unilever v Ljubljani. Imelo pa je podružnice tudi v ostalih jugoslovanskih republikah. Na sliki je dezodorant. V času množičnih romanj v Trst so fantje tam kupovali predvsem parfum Brut 33. Prodajati so ga pričeli leta 1968. Vseboval je le še 33 % dišav prvotnega izdelka. Zaradi lažje dostopnosti, glede na ceno, so začeli uporabljati plastične stekleničke. V oglasih so ga/ga imenujejo »bistvo človeka«, v Ameriki pa ga prodajajo kot tradicionalno moško moč.
1952 Kampor – Pri Marijinem grobu
Kako sklepanje ob starih slikah včasih ubira bližnjice! “Tudi nekdo od sorodnikov Petra Nagliča je umrl na Rabu,” je bila prva misel ob tej sliki dveh žena na pokopališču v Kamporju na otoku Rabu ob grobu, s šopkom cvetja, ki ima tablico z napisom N34, Naglić Maria. Vendar se je takoj postavilo vprašanje, kdo je bila Marija Naglić in kako to, da se je znašla na Rabu, saj je domnevni sorodnik, fotograf Peter Naglič doma iz krajev, ki so bili med drugo svetovno vojno v nemški okupacijski coni, v taborišče na Rabu pa so ljudi iz takratne Ljubljanske pokrajine internirali izključno Italijani …
Pomagal mi je g. Slavko Malnar iz Tršća na Hrvaškem, tudi sam preživeli otrok iz koncentracijskega taborišča na Rabu, ki med drugim vse življenje ozavešča ljudi o tem, kaj je v resnici pomenil Rab. Napisal je več zgodovinskih in narodopisnih knjig, med njimi pa nadvse pretresljiva pričevanja in spomine na Rab z naslovom Izgubljeno djetinjstvo.
1912 Cerknica – Broška, peča, ovratna ruta in kiti
Kraj: Cerknica
Datum: okoli 1912
Avtor: neznan, fotografije predmetov Miloš Toni
Zbirka: Matjaž Žnidaršič
Skenirano: 9. 1. 2022
Oblika: fotografija
1964 Rakek – Napravljanje drv
Kako hitro se svet spreminja. Takšnih posnetkov danes ne moreš več narediti, pa je minilo le dobrega pol stoletja od takrat. Na posnetku je moj oče Franc pri kleščenju hrastiča v Pretržju. V lastnem gozdu nismo imeli dovolj drv, pa nam je dal logar v kaki državni parceli za posekat kakšno manj vredno drevo ali naredit čiščenje in reševanje mladja in tako smo pridobili nekaj prepotrebnih drv. Drv pa se je tudi na malih kmetijah, kot je bila naša, preko celega leta porabilo ogromno.
Fotografijo je nekega ne preveč jasnega zimskega dne, zdi se da ob odjugi, napravil Lojze Tomec. Medlo se spominjam, da je oče, ko sem bila še čisto majhna, omenjal, da na Marofu, kjer je bil zaposlen, gradijo sušilnico lesa in mogoče je to zgradba v nastajanju na sliki – ampak lahko je tudi kaj drugega. Moralo je bilo okoli leta 1954 ali kvečjemu kako leto pozneje. Priznam, da mi tudi ni čisto jasno, kje je stal fotograf in kaj vse je na sliki. Zdi se, da so na desni v ozadju Gorenje Poljane in Petelinjek.
Stare slike 