Sedmerica mož v svetlih srajcah, pred seboj imajo liste papirja, ozadje pa je ista stavba kot na neki drugi sliki, kjer so več ali manj tudi isti možje. Človek bi pomislil, da fantje nedeljsko popoldne preživljajo v domači vasi na gostilniškem vrtu … Toda ne, stavba v ozadju je mrka, s križi na oknih in zidana na tuj način, drži se je ograja in možje ali fantje so nekam preveč enako oblečeni, čeprav ima eden celo kravato … So na prvi pogled enake naramnice prvih dveh fantov na desni pripadale enakim uniformam? Tudi srajce brez ovratnikov bi lahko bile istega izvora.
Dan pa je sončen in vreme toplo … Gotovo je bila nedelja ali praznik. Je šlo tudi ujetništvo že bolj proti koncu?
1950 Velike Bloke – Pred Lenčkovo gostilno
20. stoletje se je prelomilo na pol. Svetovni vojni sta bili končani, vsakega sta zaznamovali na svoj način. Pokojni Janez Praprotnik, ravnatelj OŠ v Novi vasi je zapisal: “Življenje se je vračalo v stare kolesnice. Marsikje teh kolesnic ni bilo več. Razdrli so jih plazovi vojne, pretrgali in zasuli so jih njeni hudourniki. Usekane so bile že nove poti, marsikje v živo in počez. Treba pa je bilo živeti in delati.”
In se veseliti. Kozarec vina in šilce žganja pri tem rada pomagata, kot kaže pričujoča slika.
1941 Osredek – Nova maša in podobice
Slika novomašnika g. Antona Strleta je nastala ob domači cerkvi v Osredku. Tudi tukaj je bil za to priložnost postavljen mlaj. Novo mašo je daroval v župnijski cerkvi pri Svetem Vidu, dne 13. 7. 1941. Obkrožen je s sorodniki in sovaščani, žal brez svojih staršev. Očeta je izgubil pri svojih šestih letih, mamo pa v času študija pri sedemnajstih letih. Starša sta že na svoji poroki izrazila željo, da bi se en njun otrok posvetil bogu. Želja se jima je izpolnila, le dočakala je nista.
1948 Planina – Sretan Božić
Prihaja čas, ko bomo eden drugemu želeli vse najlepše, čeprav ne mislimo vedno tako. To še ni voščilo. Pri tej razglednici je bolj zanimiva zadnja stran, a tudi o sprednji je treba kaj napisati. Kolebala sem, ali naj napišem aforizem Žarka Petana, eno ali drugo mojo zgodbico. Tako sem se znašla v trilemi. Bom najprej razložila, kaj je dilema, ker je ta izraz vsem bolj domač. Dilema je položaj, ko se moraš odločiti med dvema enakovrednima možnostma. Če nista enakovredni, ni dileme. Trilema je pa še hujša. Razložila jo bom na konkretnem primeru.
Cerknica 1973/74 – 1. b razred
Razredničarka Marija Hlebec je v šolskem letu 1973 /74 dobila pod svoje okrilje 27 učencev, ki so zvedavo stopili na pot znanja. Slikanih je 13 dečkov in 14 deklic. Zanimivost razreda sta bila dvojčka Zvonko in Valter. Pa si nista bila ravno podobna. Ne po videzu, še manj po karakterju. Ob pogledu na sliko vidimo, da so bili učenci v prvem razredu zelo različno visoki. Eni še zelo majhni, nekateri pa že zelo veliki. Višinska razlika se je z leti manjšala, čeprav pa je Leon bil in tudi ostal daleč najvišji. To so pa dobri družinski geni. Sošolka Lili nas je kasneje zapustila, ker se je družina preselila v Kanado. Prav tako se je odselil iz Cerknice Zvonko Reljanovič.
Kadar je bil za malico kruh namazan s pašteto, je obstajala zelo velika možnost, da je kakšen kos kruha končal v kateri od šolskih torb. Pa ne po nesreči! Tako smo si radi nagajali med seboj.
1934 Rakek – Grobnica družine Žagar
Grobnica družine Žagar na Rakeku je vpisana v register nepremične kulturne dediščine pri Ministrstvu za kulturo. Dala jo je zgraditi Tonca Hmelak, vdova Žagar, za svojega moža Franja Žagarja. Nastajala je po Plečnikovih načrtih med leti 1930 in 1932. Profesor Plečnik je sam bdel nad izvedbo. V soboto, 18. oktobra 1930, je obiskal Rakek in si ogledal, kako napredujejo dela, ki jih je prevzel zidarski mojster Ronko iz Cerknice. Vse skupaj naj bi stalo več kot 300.000 din. Za primerjavo: časopis Slovenec, ki je o tem poročal, je stal 2 din.
1941-1945 Alt Drewitz, Stalag IIIC – Glasbeniki
Gledamo isto poslopje v ozadju, kot na še eni podobni sliki neznanega fotografa, tudi nekateri obrazi so isti – tam mogoče pevci, tu po vsem videzu muzikantje. Osem mož tu, sedem tam.
V spominu imam, da je bilo to v Nemčiji, a moti me napis na hrbtni strani slike: ves čas sem mislila, da so ujetnikom popisali in žigosali slike in drugo lastnino ob prihodu, tu pa so vojni ujetniki očitno že nekaj časa v Nemčiji, saj že imajo organiziran ansambel. Torej je bil popis najbrž narejen pozneje.
1939 Grahovo – Brusač
“Nože brusim, lonce flikam, marele popravljam! Ščurki, miši, podgane!” so na ves glas oznanjali po vaseh svoj prihod, kjer so hodili od hiše do hiše. Tam so jih že pričakali ljudje s polomljenimi dežniki, lonci, ki so puščali, in noži, ki niso več dobro rezali. Te stvari takrat še niso bile tako poceni, da bi jih, ko so se obrabile, vrgli stran in kupili nove. Nekateri od njih so prodajali tudi strupe za škodljivce, ki so jih v vsaki hiši preganjali in se jih otepali.
1935 Rakek – Sokolske vaje
Saj ne vem, kaj bi povedala o tej sliki. Samo gledam jo in sem fascinirana. Kakšna moč! Kakšna volja duha in telesa. Metod Arko je začel telovaditi pri rakovškem Sokolu leta 1933, in ker menim, čeprav se lahko motim, da ni že takoj zmogel težkih sokolskih vaj, sem letnico nastanka fotografije postavila dve leti naprej. Na bradlji na rokah se drži močan fant, telo drži v zraku, za vratom pa mu visi Metod. To je zame nepojmljivo, saj še polno žlico komaj držim.
1939-1941 Beograd – Pri vodnjaku
Moj oče, vojak v Beogradu med leti 1939 in 1941. Za njim nekakšno obeležje s tremi zvoniki ali stolpi na beli plošči, pod njimi levja glava, iz katere teče curek vode … Na vsaki strani glave je letnica, na levi 1918, na desni pa 1934. … Ali ni bil 1934 v Marseillu ubit jugoslovanski kralj Aleksander? In državo je vodil od 1918, najprej kot regent, od 1921 kot kralj. Je obeležje povezano z njim? Pa oče samo ne pozira fotografu, ampak je tam službeno, kakor na straži?? Malo preveč fantaziram? Oprostite. Vsekakor sablja in ostroge pričajo, da gre za nedeljsko vojaško opravo, ne pa vsakdanjo delovno.
Ni treba navsezadnje, da je to po vsej sili kako spominsko obeležje, lahko je preprosto vodnjak – “česma” – ali pa studenec. Samo tiste letnice vseeno nekaj pomenijo … Premalo poznam Beograd, da bi vedela, kje je slika nastala in tudi zapomnila si nisem, če je o tem kaj povedal oče … Omenjal je Avalo, Topčider, Petrovaradin – a tole najbrž ni nič od tega.
