1952 Cerknica – Z očetom
Po vsej verjetnosti je naju z očetom fotografiral fotograf Jože Žnidaršič.
Fotografija je nastala v Cerknici na mestu, kjer so zdaj trije brestovi bloki. Takrat so bile na tej lokaciji stanovanjske hiše: Kovšcova, Skukova, Casermanova … Pozneje, ko se je Brest širil, je potreboval več prostora, zato je bilo treba hiše odstraniti.
Z očetom sva šla na Peščenk, vendar ne vem več po kaj in zakaj.
Zadaj se vidi Brestova tovarna. Brest se je takrat imenoval LIP Cerknica, kar je pomenilo Lesno industrijsko podjetje.
1983 Rakek – Gasilsko društvo Rakek
Gasilska slika rakovških gasilcev pred gasilskim domom na Gasilski ulici 1 na Rakeku.
1901 Cerkniško jezero – Vojaški tabor
Na razglednici je vojaški tabor, ponudnik razglednice je na osnovi žiga, kjer je bila razglednica oddana sodil, da slika posneta na Cerkniškem jezeru. Dejansko je to mogoče, saj so v času Avstro-Ogrske po železnici na Rakek na vsakoletne vojaške vaje prihajali vojaki z različnih koncev cesarstva, pogosto se omenjata 27. pešpolk iz Ljubljane in 97. pešpolk iz Pule.
1960 Novi Kot – Zadnja generacija
Slika je nastala za Madrovo hišo ob zaključku šolskega leta 1960/1961. Učitelj Rado Meglič je odšel na novo službeno mesto v Kočevje, otroci pa so v naslednjih letih nadaljevali šolanje v bližnjih šolah, kakor se je kdo znašel. Šolo v Novem Kotu pa je občina Kočevje ukinila.
Kakšna mladina!! Je slika stara 40, 50 let? Nekaj je obrazov, ki jih poznam, še več takih, ki jih ne. Tudi če sem jih kdaj, so se od tedaj preveč spremenili.
Slika pa je bila zanesljivo posneta na odru Kulturnega doma v Starem trgu, na njej je Godba Kovinoplastike Lož in v ozadju mladinski pevski zbor, gotovo šolski. Kakšna priložnost je bila, ni mogoče reči, vsekakor nekaj uradnega, sodeč po jugoslovanski, partijski in slovenski zastavi ter Titovi sliki. Če bi bila slika barvna in na njej črne zavese v ozadju, bi to pomenilo, da se je dogodek zgodil pred obnovo Kulturnega doma …, če bi bile zelene, pa po njej. Kdaj točno se je ta obnova zgodila, res ne vem – bi pa pomagalo.
1986 Poljane – Boris Kralj: Pravljice za vsak dan
Ko je Boris Kralj zaživel na Polanah, se je odločil, da bo napisal »knjigo«, ki bo imela za vsak dan eno zgodbo. Delo je v obliki koledarja v velikosti 20 krat 40 centimetrov, ima 365 strani in nosi naslov Pravljice za vsak dan. Sliko je naslikal Tomaž Perko, grafiko izdelal Bojan Klančar, lektor je bil Rado Bordon. Listi so zvezani z vrvico.
1954 Postojna – 3. razred nižje gimnazije
Klasična fotografija dijakov ob koncu šolskega leta. To je bil 3. razred tedanje nižje gimnazije v Postojni, kar pomeni danes 7. razred osnovne šole. Na Rakeku je bila tedaj samo 4-razrednica in smo se v nižjo, nekateri pa potem še v višjo gimnazijo, vozili vsak dan z vlakom v Postojno. Ob sedanjih normativih si je težko predstavljati takratni pouk z 31 učenci v razredu, kredo in gobo, redkimi čitankami in nekaj zvezki. Malico, navadno kos kruha, namazanega z marmelado, si je vsak prinesel v torbi od doma.
1935 Dobec – Pri Gabrovški kapelici
Pred nami je slika Gabrovške kapelice, kakršne se spominjam iz svojih otroških let, le da je bila takrat okolica že bolj zaraščena.
1972 Rakek – Vod teritorialne obrambe
O rakovški teritorialni obrambi smo že pisali. Na sliki je vod le-te.
Leta 2015, ob obletnici ustanovitve Teritorialne obrambe, je predsednik Zveze veteranov vojne za Slovenijo Ladislav Lipič dejal, da je imela Slovenija tri narodne vojske: Maistrovo, narodnoosvobodilno vojsko in teritorialno obrambo.
1966 Novi Kot – Odkritje spomenikov
Odkritje spomenika v vasi Novi Kot in na pokopališču sv. Frančiška Ksaverja je bil za nas Binklarje velik dogodek, saj je bila tu osrednja proslava v takratni Občini Kočevje. Organizirala sta jo Občina Kočevje in krajevna organizacija ZZB. Vsega se dobro spominjam, ker sem sodelovala v kulturnem programu. Od leve proti desni stojijo Jože Poje iz Starega Kota (Pargarjev Jožko), neznan, Jakob Ješelnik (Pužetov), Anton Turk (Dalinen), skrajno desno pa je Sonja Ješelnik por. Palčič. Ostalih ne prepoznam, ker je bilo vmes nekaj funkcionarjev iz Kočevja, ki si jih nisem zapomnila. Po slavnostnem govoru, kulturnem programu in odkritju spomenika je bil čas druženja, obujanja spominov, petja in plesa ob živi glasbi.
Stare slike 