1935 Logatec – Osebje postaje
Danes na železniški postaji osebja ni. V postajnem uradu je nekakšen računalnik, ki dela vse sam oziroma ga komandira nekdo iz ene bolj glavne postaje.
1962 Cerknica – Časopisni arhiv: Kekec
Preden je začel izhajati Zvitorepec, smo brali stripe v drugih slovenskih časnikih, ki so sicer objavljali le po eno nadaljevanje ali pasico na dan ali na teden, a so vendarle bili kar naklonjeni temu žanru. V časopisu TT se je poleg Mustrovega Zvitorepca pojavljal tudi Cisco Kid, v reviji Tovariš je po vesolju letal Flash Gordon, na sosednji strani so kriminalne zaplete reševali v 87. policijski postaji. V Slovenskem poročevalcu so izhajale slikanice, Medvedek Neewa, Lupinica …, od stripa so se razlikovale po tem, da je bilo besedilo natisnjeno pod risbo in ne napisano v njej. Tudi te je risal Muster, besedilo pa so pogosto napisali domači avtorji.
Pojavila pa se je tudi druga, jugoslovanska konkurenca. Med njimi mladinski časopis Kekec, o katerem bo danes beseda.
1966 Cerknica – Časopisni arhiv: Zvitorepec
Ropotarnica bi bil enako primeren podnaslov tega prispevka, saj v njem ne gre za pravi časopisni arhiv, temveč za tisti prostor na izbi ali v kleti, ki ga ima vsaka družina, v katerem hranimo stvari, ki jih že dvajset let nihče ni rabil, a jih je škoda vreči proč!
Tam so stari kartonasti kovčki in škatle, na nekaterih je z okorno pisavo zabeležena skrivnostna vsebina, tako da nam škatle ni treba odpirati, če bi želeli ugotoviti nje bogastvo: “računi-staro” (itak), “servis od tete J.”, ali “kniGe 1 a” … Saj poznate?!
Včasih nas hudobec premami, da gremo odpirat in brskat, objame nas nostalgija ali pa se jezimo, kaj šmenta sploh to še hranimo! Vso to napoto, ki …, no mogoče pa še kdaj pride prav? Najbrž so tako nastali prvi muzeji.
Stareslike so veliko svojega gradiva pridobile natančno na takih mestih, enkrat so bili v kovčku negativi, drugič v zabojčku fotografske plošče, pa zanimivi računi in voščilnice, pa … Na eni od škatel z našega podstrešja je pisalo “Zvitorepec”. V njej je bilo 60 prvih, “originalnih”, tj. v cerkniški trafiki kupljenih številk. To je ta prispevek.
Cerknica 1963/64 – 7 b. razred
V šolskem letu 1963/64 se je na vrtu stare šole slikalo 27 učencev iz 7 b. razreda. Naj povem še manjšo zanimivost. Razred je imel kar dve Mariji Mulec. Ena je bila njihova razredničarka Marija Mulec, kasneje poročena Lavrenčič in bodoča ravnateljica v novi šoli Cerknica. Druga je pa bila ena izmed učenk. Kar nekaj učencev si je po končani osnovni, srednji ali visoki šoli poiskalo zaposlitev na Brestu. In prav z Bresta se večine tudi sama spominjam oziroma se še poznamo.
1969 Slivice – Plenice
Na fotografiji je Marija Perko, ki je pravkar obesila na štrik za sušenje tiste prave plenice iz blaga, za večkratno uporabo. Čeprav je to čas, ko so se veselo vrteli že pralni stroji, pa je bilo veliko dela, preden je bila plenica pripravljena, da si jo dal v pralni stroj. Potem je bilo treba plenice še posušiti, poleti in v lepem vremenu je še šlo, kaj pa pozimi (hčerka je bila rojena proti koncu novembra), ko so obešene plenice sproti zmrzovale, ali pa so se sušile tako, da so bile obešene po štrikih nad štedilnikom in radiatorjih po vsej hiši in so bili vsi prostori polni vlage, posebej po kotih in za pohištvom. Tako nam je segnil kavč v kuhinji.
1950 Milanov Vrh – Dekleta in cepance
Ta mlada dekleta so nosila in skladala cepance ob cesti v bližini Milanovega Vrha. Oblečena so v lahna poletna oblačila in obute v nizke čevlje z gumo – o zaščitni obleki ali obutvi ni ne sluha ne duha. Le ena nosi klotast predpasnik (Marija Janeš – Lekačava Mica), pri nas so si ga žene nadele v nedeljo popoldne, ali pa, če so šle v Prezid v trgovino – veljal je za boljši kos garderobe. Ostala dekleta so neprepoznana. V ozadju se lepo vidi visoka skladovnica cepanc, ki jih bodo tovornjaki odpeljali naprej do strank.
1930 Rakek – Na kredo
Je bila beležnica res temu namenjena, ali pa nečemu drugemu, ne vemo, ampak končala je kot nakupovalni seznam oziroma seznam kupljenih stvari, ki jih kupec ni plačeval sproti, temveč enkrat mesečo, kar je s podpisom in žigom potrdil Anton Demšar, ki je imel na Rakeku trgovino z mešanim blagom.
1959 Slivice – Podiranje oreha
Leto 1959. Spet so po vaseh hodili odkupovalci za orehove hlode, ki so vedeli za vse za odkup primerne orehe. Tako se je tudi oče odločil, da proda kar debel oreh, ki je rasel na vrtu blizu Godejševe hiše. Korenine so rinile pod hišo, kar nekaj razpok se je videlo, v eni večji je sinička, potem ko smo oreh že posekali, naredila gnezdo. Tako je posek oreha koristil nam, da smo dobili nekaj denarja, pa tudi sosedovi hiši.
1978 Zürich – Hudoba
V Zürichu sta na Miklavževo organizirala praznovanje in obdarovanje otrok naših zdomcev tamkajšnja cerkev in slovensko društvo Triglav (darila so kupili starši). Tudi Moharjevi otroci so prišli k Miklavžu po darila. Deček v rdečem puloverju je Karli Mohar, v beli jopici je Zdenka Mohar por. Trubačev, triletnega Andreja Moharja pa drži in vzpodbuja mama Marija Mohar, ker se boji parkljev, ki v ozadju rožljajo z verigami.
1936 Planina – Srečno novo leto
Dragi bratje in sestre pri starih slikah, leto bo kmalu minilo. Vsak od nas se ozira na to, kar je naredil. Osebnostna rast nam kaže, da gremo v pravi smeri, napake pa nas učijo, kaj moramo še popraviti.
Naj bo to leto, ki se mu približujemo, polno dvigov, duhovnega napredka in številnih prispevkov, da urednika ne bo bolela glava, padcev pa naj bo čim manj Dovolite, da vam zaželim vesel božič in čudovito novo leto, polno zdravja ter radosti.
Za srečo pa prižgite svečo.
Sestra Johana
Stare slike 