1958 Kozji Vrh – Kapelica Matere božje Sedem žalosti
Podružnica prezidanske cerkve je cerkvica – kapela Matere božje Sedem žalosti na Kozjem Vrhu (Žalostnem Vrhu). Njena izgradnja sega v 1851. leto, po nekaterih indicih pa je še mnogo starejša. Prebivalci Kozjega Vrha so jo zgradili v zahvalo, ker v okolici ni noben zbolel za kolero, ki je 1855. leta razsajala po Prezidu. Po letnicah so jo zgradili štiri leta pred kolero, zato se domneva, da je bila že kakšna epidemija prej.
Okrog leta 1900 so naši izseljenci iz ZDA postavili razpelo na desni strani kapele, za katero zaobljubo je šlo, ni znano. Medtem so ga že trikrat obnovili, in sicer 1962, 1991 in 2005. leta.
1953 Osredek – S harmoniko ob mlajih
Slika je nastala ob poroki neveste Lojzke Balant v Osredku leta 1953. Pred njeno domačo hišo, pred katero so postavljeni okrašeni mlaji, so se slikali povabljenci. In to kar brez neveste in ženina.
1924 Rakek – Josip Kolar
Janez Kolar je bil doma iz Planine pri Rakeku. Kdo ve kje, verjetno na kakšnem žegnanju, je spoznal Marijo Glinšek. Poročila sta se in se naselila v hišici na sliki. Stoji ob današnji Postojnski cesti na Rakeku in je ne bi več prepoznali. Današnja asfaltirana cesta sega prav do njenega meter širokega praga in ob pluženju so prejeli celotno pošiljko snega prav pred vhodna vrata. Kasnejši lastniki, Uršičevi (oče in mati sta bila partizana) so zato sezidali na robu praga meter visok zid. Kot vidimo, je bila pred skoraj sto leti slika prav idilična. Nizka, s slamo krita hišica počiva v senci dreves. Tu je 25. avgusta 1898 na svet privekal Josip. Klicali so ga Pepe. Imel je še šest bratov in sester.
1934 Grahovo – V vasi
Kraj nje tam vidiš li kapelo?
Minulo let je trideset –
in svojo vas zdaj vidim spet!
Tu bili so me uplenili,
za janičarja me vzgojili …
In Ahmed paša gleda zdaj
domačo vas, svoj rojstni kraj …«
Odlomek iz pesmi Antona Aškerca: Janičar. Znam celo iz glave in ne vem kateri hudič me je motil, da sem si jo zrecitirala. Sem se zjokala, gremo pa lahko naprej.
1965 Slivice – Požar
Požar je 24. novembra 1965 našo hišo popolnoma uničil, svoje je dodalo še gašenje z vodo, da se požar ne bi razširil na sosednja poslopja. Kljub temu da smo imeli fotoaparate, žal nimamo nobenega posnetka hiše pred požarom.
1925 Rakek – Polačev Pepe
Rad bi bil Don Kihot, sem pa Polačev Pepe. Namesto konja imam osla, namesto sulice fižolovo preklo in namesto spoliranih škornjev delavske čevlje. Hlače pa sem si zaščitil z botami.
Cerknica 1972/73 – 4. b razred
Klasična slika 4. b razreda v šolskem letu 1972/73 pred osnovno šolo. Med njimi je njihova razredničarka Milka Manfreda.
1935 Prezid – Vas ob limesu
Prva vas onkraj plota med Slovenijo in Hrvaško je Prezid. Tukajšnja meja naj bi bila nekoč pozidana in od tod tudi ime »Prezid«. Je staro mesto z mnogimi zgodovinskimi ostanki, med katerimi je rimski obrambni zid – Liburijski Limes, ki se morda razteza prav do slovenskega Nanosa. Na področju, ki se imenuje Vražji vrtec, so našli številne ostanke keramike za katere so slovenski znanstveniku ugotovili, da datirajo med leti 900 in 400 pred našim štetjem. Da je res vražji nam pove tudi podatek, da so leta 1942 na tem mestu Italijani ustrelili 40 domačinov iz Babnega Polja.
V okolici kraja so našli tudi ostanke japodske keramike in ostanke starodavnega vodovoda, kar se vklaplja v zgodovino in vedenje o Rimljanih, ohranjene pa so še stare lesene hiše kot avtohtoni primerki gradnje v Gorskem Kotorju.
1940 Selšček – V Špolarjevi gredi
Fotografija je bila posneta v Špolarjevi gredi v Selščku malo pred II. svetovno vojno. Avtor je Peter Naglič, ki je rad prihajal v Selšček, saj je bila njegova žena doma od Mivčih.
Mogoče opozorim še na posebnost notranjskega narečja: pri nas pravimo: “Grem v gredo,” kar pomeni, da grem na zelenjavni ali cvetlični vrt, “Grem na vrt,” pa pomeni, da grem v sadni vrt.
V Špolarjevi gredi imajo veliko cvetja, spredaj bujno cvetijo astre, v ozadju so georgine ali kot jim rečemo pri nas gorgine. Zanimivost pa je oleander na desni strani, ta je bil le redko v gredah, saj je to primorska rastlina, ki ne prenese mrzlih zim. Tudi ta je v loncu, da ga bodo jeseni lahko spravili na toplo.
V ozadju desno vidimo veliko Žitnikovo hišo, kjer so imeli trgovino.
1915 Rakek – Domiceljevi otroci
V kovčku s fotografijami mi je vzbudila pozornost stara fotografija otrok, posneta med prvo svetovno vojno. Kovček je iz zapuščine mojega sorodnika Uroša Domicelja. V njem je shranjeno marsikaj zanimivega. Počasi sem zbiral podrobnosti in ugotavljal, čigavi bi lahko bili otroci na sliki. Nazadnje sem le ugotovil, da je bil Uroš nečak Maksa Domicelja st. z Rakeka. Sklepam, da so na sliki Maksovi otroci. Poslana je bila kot dopisnica najverjetneje njihovi materi Lojzki, Maksovi ženi na Rakek. O Domiceljevih je že kar nekaj napisanega v Starih slikah. Kraj posnetka je dejansko neznan, v naslovu sem se odločil kar za Rakek.
Stare slike 