Skip to content

1940 Selšček – V Špolarjevi gredi

8. 09. 2018

Fotografija je bila posneta v Špolarjevi gredi v Selščku malo pred II. svetovno vojno. Avtor je Peter Naglič, ki je rad prihajal v Selšček, saj je bila njegova žena doma od Mivčih.

Mogoče opozorim še na posebnost notranjskega narečja: pri nas pravimo: “Grem v gredo,” kar pomeni, da grem na zelenjavni ali cvetlični vrt, “Grem na vrt,” pa pomeni, da grem v sadni vrt.

V Špolarjevi gredi imajo veliko cvetja, spredaj bujno cvetijo astre, v ozadju so georgine ali kot jim rečemo pri nas gorgine. Zanimivost pa je oleander na desni strani, ta je bil le redko v gredah, saj je to primorska rastlina, ki ne prenese mrzlih zim. Tudi ta je v loncu, da ga bodo jeseni lahko spravili na toplo.

V ozadju desno vidimo veliko Žitnikovo hišo, kjer so imeli trgovino.

Pri Špolarjevih sta gospodarila brat in sestra, Ivan Obreza in Marija – Micka Obreza. Ob kakšni priložnosti so zbrani v gredi, med bujnim cvetjem, ne vem. Mogoče sta pa fanta prišla po šopke, ki jih imata pripete na reverjih? Tudi zelenja ali zelišč, ki jih ima pražnje oblečena Mivča Lojzka v rokah, ne morem prepoznati. Gospa Lojzka mi je povedala, da je bila Špolarjeva Micka njena birmanska botra. Ni je mogla prehvaliti, kako dobra žena je bila to.

Pa se malo več pomudimo pri mladem dekletu, Alojziji Švigelj – Mivči Lojzki, ki stoji na levi strani. Oblečena v “nedeljsko” obleko – dendl, z belo bluzo in belim predpasnikom je pravi cvet mladosti. Lase ima spletene v kito, ki jo je na zatilju  spela s hrnodlni. Na fotografiji je stara okrog 20 let.

Letos je praznovala 100-ti rojstni dan.

Lojzka se je rodila v številni družini v trdni kmečki hiši pri Mivčih v Selščku. Doma je preživela mladost ter trda vojna in povojna leta. Pomagala je gospodariti ujcu, ki je bil invalid. Kasneje se je preselila v Begunje v svojo hiško. Zaposlila se je na Žagi v Begunjah in si zaslužila pokojnino.

Živela je skromno. Vedno je bila prijazna, ustrežljiva, nasmejana, darežljiva, pripravljena pomagati z rokami ali nasvetom. Dobro je poznala zdravilna zelišča, znala je pripraviti odlična mazila. Že pred časom mi je povedala, da je gabez zelo uporabno zelišče pri težavah s sklepi in kostmi. Imenovala ga je kar “kostocel”.

Gospa Lojzka ima pri častitljivih 100 letih še vedno odličen spomin, kar dobro zdravje, da še peš pride do cerkve in postori manjša dela okrog hiše.

Pri skromni slovesnosti  ob 100-tem rojstnem dnevu ji je spregovorila nečakinja Stanka, ki ima tudi čez 80 let. Lojzka je njena birmanska botra. Zanimivo je bilo, ko jo je ogovorila: “Draga teta Slavka!” Ko smo se začudeni spogledali, je nečakinja povedala, da jo je tudi v pismih vedno imenovala Slavka.

* * *
Ob tem dogodku sem se spomnila še več imen, ki imajo sopomenke, npr.:

  • Alojz – Slavko,
  • Anton – Zvonko,
  • Franc – Branko,
  • Stanislav – Slavko ali Stanko,
  • Vladislav – Slavko ali Vlado,
  • Janez – Ivan, včasih tudi po nemško Johan ali poamerikanjeno Žan,
  • Karel – Drago,
  • Marija – Micka, Marica, Marinka, Majda, Milka,
  • Jožefa – Jožica, Pepca in še druga.

Jaz imam brata Slavkota*, bratranca Slavkota, strica Slavkota, v krstnem listu pa je pri prvem napisano Stanislav, pri drugem Alojz in pri stricu Vladislav.

  • Alojzija – Lojzka Švigelj – Mivča drži v rokah šopek,
  • poleg nje s klobukom Ludvik Obreza – Brinarjev Ludve, ki je umrl v internaciji v Nemčiji,
  • Albin Švigelj – Mivč, Lojzkin mlajši brat, ubit med vojno,
  • Lojzkina birmanska botra, Špolarjeva gospodinja Micka Obreza,
  • njen brat Ivan Obreza – gospodar pri Špolarjevih,
  • Žan Primožič – Primožčev.

Za konec pa še misel gospe Lojzke, ko sva pregledovali stare fotografije:

“Dnevi življenja so sami spomini,
so božajoči, trpeči, a vedno boleči.”

Slovarček:

  • dendl: iz nemščine Dirndlkleid – obleka pri nemški narodni noši; obleka z životcem, vedno v kombinaciji s predpasnikom, še vedno moderna v Avstriji in Nemčiji
  • hrnodl: iz nemščine Haarnadel, lasnica
  • ujec, ujca: mamin brat, za razliko od stric, strica, ki je očetov brat, in še ženski obliki: ujna in strina
  • Slavko, Slavkota: vem, da bi bilo knjižno slovensko v 2. sklonu Slavka. Odločila sem se, da napišem tako kot rečemo v pogovornem jeziku. Torej: Slavko Slavkota, Drago Dragota itd.

Viri:

  • Alojzija Švigelj, Begunje, ustno, julij 2018

Kraj: Selšček
Datum: okrog leta 1940
Avtor: Peter Naglič
Zbirka: Etnografski muzej Slovenije
Skenirano: Etnografski muzej Slovenije
Oblika: skenirana datoteka

Advertisements
No comments yet

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: