Stari trg 1977/78 – 2. a razred
Vse spominske fotografije, ki jih je posnel Jože Žnidaršič nekega dne spomladi leta 1978, vedno je vse razrede fotografiral isti dan, imajo isto pozicijo: učenci z razrednikom (razredničarko), šola, Ulaka s spomenikom. Tako je bilo tudi z 2. a razredom in njihovo razredničarko Jasno Lekan. Danes pa tem učencem ob pogledu na fotografijo privrejo na dan spomini iz tistih časov (pouk, izleti, kulturni in športni dnevi, proslave …), ki so začinjeni s številnimi čustvi in jim pričarajo čas njihovega otroštva.
1914 Rakek – Vlakojavnica
V času 1. svetovne vojne se je izredno povečalo število vojaških železniških transportov po Južni železnici za Soško fronto. Omejevala jih je nizka prepustna zmogljivost železniške infrastrukture, zato so vlaki več stali kot pa vozili. Na medpostajnem odseku Rakek-Postojna se je na enem tiru lahko nahajal le po en vlak. Da bi povečali zmogljivost, so na odseku vzpostavili dve vlakojavnici, prva je bila ob čuvajnici pri “Lukcu”, druga pa na Ravbarkomandi. Vlakojavnici sta omogočili, da so bili teoretično hkrati na odseku po trije vlaki v isti smeri.
1930 Milanov Vrh – Pri kartah v delavskem stanovanju
Slika neznanega avtorja, ki bi glede na kraj in čas lahko bil tudi tokrat Mirko Klepec, čeprav slika ni iz zbirke dr. Kraševca, ima posebno zgodovino: gre za posnetek prizora v notranjosti delavske hiše na Milanovem Vrhu leta 1930. Na njej so predniki lastnika slike Branka Grla iz Markovca in sicer na skrajni desni oče Drago, ki je bil rojen na Milanovem Vrhu leta 1911 in je na sliki star 19 let, zaposlen pri Žagarju pa že najmanj od leta 1927, ko je imel 16 let. V sredini sedi Brankov ded Janez, levo Franc Ibic, zadaj pa stoji njegov sin Toni, ki je umrl kot otrok. Kdo sta bila Ibiceva ni več znano, tudi njun priimek je v teh krajih unikaten – mogoče soseda, sovaščana, prijatelja, sodelavca, priseljenca čez mejo s Primorske? Sliko je s seboj po vojni v Markovec prinesel Drago, fant na desni, a je z leti postala tako oguljena, da na njej ni bilo več mogoče razbrati podrobnosti. Leta 2018 so Dragotovi potomci pri znancu naleteli na enako sliko, si jo sposodili in pri Bajčku dali narediti kopijo, da bi v družini ostal živ spomin na bivanje njihovih prednikov na Milanovem Vrhu, kajti kot je nekje modro zapisala Clarissa Pinkola Estés: ” Skozi zgodbe naši predniki živijo naprej” … In slike še kako pomagajo ohranjati zgodbe.
Cerknica 1981/82 – 5. a razred
Cerknica, šolsko leto 1981/82 in 5.a razred ob svoji razredničarki Maji Milavec.
1960 Rudolfovo – Pujsi na kmetiji
Večkrat se postavlja vprašanje – kako smo se prehranjevali, ko še nismo hrane kupovali v trgovinah, in kako je sploh mogoče živeti samo z doma pridelano hrano. Odgovor je enostaven: ni lahko, je pa možno.
V različnih krajih, različnih vaseh in na različno velikih kmetijah smo se do hrane obnašali varčno, skrbno in spoštljivo. Vse ob svojem času na pravem mestu. Eno pomembnih vlog v hrani na podeželju je imelo prav gotovo svinjsko meso in vzreja prašičkov. Prav pri vsaki hiši smo redili prašiče: za domačo rabo enega, dva ali štiri, odvisno od velikosti kmetije.
1944 Drvar – Napad na Drvar in dnevi potem
Aleksander Sergejevič Šornikov (1912 -1983) je bil pilot, podpolkovnik Rdeče armade, heroj Sovjetske zveze in Narodni heroj Jugoslavije. Izhajal je iz delavske družine, obiskoval vajeniško šolo in se zaposlil v tekstilni tovarni. Leta 1931 so ga poslali v pilotsko šolo. Do začetka druge svetovne vojne je letel na civilnih linijah kot pilot–kapitan in poveljnik učne čete. V letu 1944 je opravil več nočnih poletov v Jugoslavijo. Partizanom je dostavljal sovjetsko orožje, strelivo, hrano in prevažal ranjence v Italijo. V noči na 4. junij 1944 je pristal na improviziranem letališču na Kupreškem polju, vkrcal skupino članov CK KPJ, Vrhovnega štaba NOV in POJ, Narodnega komiteja osvoboditve Jugoslavije, predsedstva Avnoja in vodstva sovjetske in angloameriške misije in jih prepeljal v Bari. Isto noč se je vrnil in prepeljal še dvajset ljudi. Po koncu vojne je ostal v letalskih silah Sovjetske zveze in bil leta 1959 demobiliziran. Pridružil se je civilnemu letalstvu. Umrl je leta 1983 in je pokopan v Moskvi v Aleji herojev.
1973 Cerkniško jezero – Pogled s Slivnice v marcu
Marca 1973 sem s pobočja Slivnice slikal Cerkniško jezero. Bilo je delno zasneženo, vode pa ni videti veliko.
1964 – 8. razred OŠ Rakek (2/2)
Generacijo letnik 1949 smo srečali v prvem razredu leta 1956. Tokrat jih vidimo na fotografiji v osmem razredu leta 1964.
1971 Postojna – Gradnja avtocestnega podvoza
Tik za železniško postajo Postojna so projektanti avtoceste Vrhnika-Postojna določili izvennivojsko križanje železniške proge in avtoceste z rešitvijo, da se slednja spelje pod progo. Dela so se začela leta 1970, fotografija pa je nastala julija 1971.
Istega dne posneta slika je precej podobna tisti iz prispevka 1932 Milanov Vrh – Tamburaši za prvi maj, vendar ta poleg glasbenikov prikazuje še veliko skupino otrok. Tudi gospod z metuljčkom je tokrat prijel v roko tamburico. V sredini spredaj gospa v klobučku ali kapici drži najmlajšega otroka, drugi so nagneteni naokoli – fantje v skoraj enakih kapah bolj zadaj, deklice spredaj. Samo še dve odrasli ali odraščajoči ženski sta med njimi, manjši deček v klobučku pa je prihitel prednje zadnji trenutek …
Gledamo prvomajski prizor z močno obljudenega Milanovega vrha, ki je bil tedaj živahno naselje žagarskih in gozdarskih delavcev, medtem ko je bil še 1898 samo gozdarska postaja, ki jo lahko vidimo v knjigi hrvaškega botanika, geologa in geografa Dragutina Hirca z naslovom Gorski Kotar. Edino hišo na Milanovem vrhu je takrat skrbno narisal Vaclav Anderle …
Vedno stegnem jezik, če se mi zdi, da bi lahko kdo povedal kaj, kar me zanima in zadnje čase je to Milanovo Vrh. Tako sem naletela na prijaznega človeka, ki je mogoče potomec moškega, ki tukaj igra na berdo (bas) in je – spet mogoče – eden od Veselovih bratov, ki sta pozneje živela v Iga vasi oz. Pudobu. Upam, da kmalu izvem več in vidim še kakšno sliko … samo potrpljenje, prosim.
Stare slike 