Skip to content

1940 Dolenje Jezero – Mima pri razpelu

6. 10. 2010

Pr’ tmalmə križkə se je ustavila glasbenica Mima Turšič na poti do Dolenjega Jezera.

Oblečena v svetlejšo obleko s črtastim vzorcem in belim ovratnikom. Pričesko v stilu velnu ima prav gotovo oblikovano s kuolmam. Glasbilo v njeni levici počiva, prav tako lok v njeni desnici.  Zazrla se je v križ in križanega na njem.

Križ je obrnjen proti cesti. Poleg sta bili vsajeni dve hruški. Zadaj vidimo  golo pobočje  Slivnico. Po vsej verjetnosti je to že drugi križ, saj je na tleh  desno, videti kot nekakšen zabetoniran podstavek. Križ je podprt s kamnom. Z leti jih je bilo potem še več. Le-ti so služili za podporo, da se ni podrl. Zato so ga nekateri imenovali tudi tkamnatə križ.

Jezerci so  postavili križ na mesto, ki je označeval, do kje je davnega leta 1881 prišla voda iz Cerkniškga jezera. Po grabnu ob cesti, ki vodi iz Dolenjega Jezera do  Cerknice, je segala do konca zavrtnih njiv.

Jezerci smo dolžino poti merili z znamenji, ki so bila ob cesti. Prvo, najbližje Jezeru je bil ta križ. Drugo znamenje je bila t’krivlasta hruška. Ker smo hodili v šolo peš, smo z zaletom vedno potekli po njej.

Tretje znamenje je bil t’vjəlk’ križ.  To je pomenilo, da smo na pol poti. Električni drog je bil naslednji. ”A ne tuo stran štange,  al ne uno?” Potem si prišel že do Gurn’kave poti. Ko si enkrat prišel do britofa, je bilo pa  tako, kot da si že v Cerknici. Tam smo se pozimi  razhomatali, saj nas je bilo sram, če smo v Cerknico prišli tako zaviti, v debele šale in plete. ”Jəzeru je za en montəl bəl mrzlu,” je rekla mama, s čimer sem se vedno strinjala. Burja nas je dodobra prepihala.In potem po Brinarjevi stezici, ki je bila malo naprej od pokopališča, pa smo bili v Cerknici.

Ob cesti so  rastle hruške, ki so pozimi označevale smer poti. Ker so popotniki v zasneženih, temnih nočeh in meglenih večerih ali jutrih težko našli pot, je dal eden izmed cerkniških župnikov dekret o posaditvi hrušk. Pred veliko leti Cerknica in okoliške vasi niso bile razsvetljene. Vse je bilo temno, kot je ponoči lahko temno.

Hruške je podrl vihar poleti leta 1965. Križa sta padla neke noči pred letom 1960.

___________________________________________________________

Breda je Mimi o napisala takole:
Rodila se je marca 1911. leta. Bila je pravi glasbeni talent, saj je igrala vsak instrument, ki ga je dobila v roke. Ne vem, kaj je igrala najprej, mislim, da ravno violino. Le to je dobila od nekega oboževalca. Njena violina ima zelo, zelo lep zvok. Trenutno jo uporablja Vida, ki študira solo petje v Amsterdamu. Poleg violine je igrala tudi harfo in kasneje še citre. Po vojni je bil njen glavni instrument harmonika. Odselila se je v Koper, kjer je učila harmoniko na glasbeni šoli. Bila je zelo stroga…
Igrala je pri dveh ansamblih in sicer v enem je bil še stric Lojz (violina) in stric France  (bobni) ter Ribičev Franci (sosed, oče od Ribičeve Teje), ki je igral na kitaro. Imeli pa so tudi prvi jazz ansambel v Sloveniji in so hodili na razna tekmovanja. V tej zasedbi je igral stric Janko (Janez) harmoniko.

___________________________________________________________

Zemljevid je iz petdesetih let

Na desni strani črke ”k,”  pri napisu  Cerkniška je tmalkrižk.

Nad črko ”k” malce levo je označen križ, kjer je zmrznil fant, ki se je vračal ponoči domov. (obnovljen)

Nad napisom Vas, nad črko ”a” je označen t’veliki križ. (obnovljen)

Nad črko ”š” je označen križ v Ušivku, pri nekdanji lipi, ki označuje kraj, kjer je bil pokončan sovražni turški vojak.

Križ desno zgoraj, je nad  cesto pred   Marofom, nad izvirom studenca Marije Magdelene. Tam naj bi bila nekdaj cerkvica.

___________________________________________________________

Slovarček narečnih besed:

  • britof – pokopališče
  • dekret – odločba, ukaz
  • graben – jarek
  • Gurn’kava pot – Gornikova pot
  • kuolm– klešče, pripomoček za kodrnje las
  • montəl – plašč
  • plet, pled – pleteno ali kvačkano ogrinjalo, navadno trikotne oblike
  • razhomatati – odviti, razviti
  • štanga– drog za napeljavo elektrike
  • t’kamnat’ – poln kamenja (obložen s kamenjem)
  • t’krivlasta – hruška, ki je rastla zelo postrani, deblo skoraj pri tleh
  • t’vjəlk’ – ta veliki
  • velnə – pričeska v obliki valov

___________________________________________________________

Kraj: Dolenje Jezero
Datum: neznan
Avtor: neznan
Zbirka: Breda Sikkens
Skenirano: 18. 6. 2010
Oblika: fotografija


Advertisements
14 komentarjev leave one →
  1. janja permalink
    6. 10. 2010 08:24

    Tudi v Kozariščah imamo več križev. Nam najbližjega smo vedno imenovali “pr’ bukce”. Tam se je bilo vedno zanimivo igrati. Tudi sankat smo se hodili “k bukce”. Ta križ ima leseno ograjo in v njej cvetje in zelenje. Na križu samem – pri Jezusovih rokah – pa dve vazici, v katere se da cvetje.

    Všeč mi je

  2. marijaleskoveckunstek permalink
    6. 10. 2010 10:01

    Križi so bili običajno postavljeni na razpotjih. Tudi oba križa ob cesti proti Cerknici sta bila postavljena tako, da sta tam zavili kolovozni poti na njive.

    Če ne bi bilo takrat krščanske vere, bi mogoče na mestu do kjer je prišla voda mogoče postavili boga Peruna?

    Všeč mi je

    • 6. 10. 2010 12:57

      Jaz sem pa vedno mislil, da so križi postavljeni kot spominska obeležja. Mislil sem, da je na tistem mestu kdo umrl, zmrznil, se je zgodila nesreča. Pravzaprav res, zakaj so ravno na križpotjih?

      Všeč mi je

  3. Breda permalink
    6. 10. 2010 19:57

    Pri mojemu ocetu (Maksu Tursicu) se je frizerstva ucila med drugimi tudi Miljanca z Jezera. Spomnimse, da je to ravno pot na Jezero pozimi zelo sovrazila. Posebno, ko je bila polna luna, ki je metala sence hrusk na pot tako, da so te veje kar objemale. Spomnim se njene pripovedi:

    Bila je polna luna, sneg in zameti. Pocakati sem morala, da je zadnja stranka odsla in bila je ze trdna tema, ko sem se napotila domov. Bilo me je strah teh hrusk, za vsako je prezal nekdo, ki bo vsak cas skocil na cesto in mi prestregel pot. Ko sem bila nekako na pol poti, slisim dalec zadaj nekoga, ki kaslja. Pospesila sem korak, kaselj pa se je cedalje bolj priblizeval. Nisem si upala pogledati nazaj, da ne bi od strahu okamenela. Se bolj sem pospesila korak, mozakar za mano pa tudi. Nic ni pomagalo. Zacela sem teci. Tekla sem in tekla in nisem se ozrla nazaj. Vsa zadihana sem pritekla do doma in se spravila na pec. Mami sem povedala, da me je nekdo zalezoval…

    Po kakih desetih minutah se je vrnil domov oce. Preklinjal je to dolgocasno zameteno pot do Jezera in godrnjal: Pospesil sem korak, da bi sel z nekom, ki je hodil pred mano, ampak mi ni uspelo. Ta norec je zacel teci, kar se meni pa ni dalo. Naj se gre solit sem si rekel, prizgal cigareto in v miru hodil naprej…

    Všeč mi je

  4. Breda permalink
    6. 10. 2010 20:11

    Vsi Tursici so bili naravno skolmani. Eden bolj kot ta drugi. Mima je imela velne, Lojze pa ta pravi afro look. Stana je imela rorcke, ko je imela dolge lase. To je bilo v tistih casih zelo popularno. Meni so sli skolmani lasje vedno na zivce. Ze kot otroka so me semili z rolcami in masnjami, kot pubertetnica nisem mogla imeti frizure alla Catarina Caselli. Enkrat v zivljenju mi je uspelo docakati dolge lase. Se sedaj mi ni jasno, kako sem vzdrzala. Vsakokrat, kadar je sla kaksna frizerka na izpit, sem ji morala iti za model za oblikovanje velnov s prsti. To pri mojih laseh ni bila nobena kunst in je vsaka uspesno naredila preizkusnjo. Po izpitu pa sem zavila v prvo stranisce, glavo pod pipo in ravnala lase…Hvala Bogu, Allahu in Aliju Mohamedu so odkrili tudi peglezen za lase… Tako si na stara leta lahko privoscim frizuro z ravnimi lasmi…

    Všeč mi je

  5. marijaleskoveckunstek permalink
    6. 10. 2010 22:35

    Oh Breda, si mi polepšala večer, ko si se tako lepo zahvalila Bogu in še vsem, ki so zaslužni za peglezen.
    Tudi jaz sem si za pričesko valov na zaključnem izpitu izbrala Anico Mestkovo, ki je imela že po naravi skodrane lase. Tako je bila ocena pri tem modelu zelo dobra. Anica, hvala še enkrat.

    Ker Miljana nima računalnika sem jo poklicala. Pa pravi, da sva šli skupaj domov in skupaj bežali, ampak jaz o tem nič ne vem. Jutri sledi nadaljevanje te zgodbe, ko se oglasi pri meni.

    Zvečer so bile sence vedno grozljive. Nepospravljena, polomljena in zasnežena koruza na njivah je čudno šumela. V njej so se izrisovale podobe volka, medveda, sploh je bilo vsepolno nekih živali, ampak do mene niso nikoli prišle. Strah pa me je bilo kot zajca.

    Všeč mi je

  6. Helena permalink
    7. 10. 2010 12:18

    Ja..še ena…. ki se je bala hrušk. Pa “kriule” s katere so nas strašili fantje.

    H križu, ki še stoji med Dolenjo vasjo in Jezerom bi dodala, da je tam zmrznil oktobra leta 1921 Franc Mestek rojen 1893 (mislim, da brat moje stare mame).

    Dodajam tudi svojo pesem:

    V senci umirajoče lipe
    visiš na križu zapuščen,
    veter biča ti obraz.

    Razpet,razdan prav vsem
    kljubuješ več kot tisoč let.

    Razmišljam…

    Bi hotel zdaj,
    še enkrat za vse nas
    umret?

    Všeč mi je

  7. marijaleskoveckunstek permalink
    7. 10. 2010 12:30

    Helena hvala.

    Pesem bi ”pripela” k lipci v Ušivku, (če bi jo imela.)

    I

    Všeč mi je

  8. Helena permalink
    7. 10. 2010 12:36

    Tja sodi. Za tja je napisana.

    Všeč mi je

  9. janez permalink
    7. 10. 2010 18:16

    Vsak križ, ki je postavljen ima svojo zgodbo. Nekaj teh zgodb je znanih in mislim, da jih zbira in zapisuje Koširjev Janko.

    Všeč mi je

  10. marijaleskoveckunstek permalink
    13. 10. 2010 17:59

    Vir: Janez Kebe, Loška dolina z Babnim poljem. str. 285

    Še en križ je na zemljevidu, za katerega nisem vedela zakaj je bil tam postavljen. Križ, ki je do leta 1952 stal v Luščah, je bil postavljen v spomin na zmago Cerkničanov nad turško četo.

    Všeč mi je

  11. Ivanka permalink
    17. 10. 2010 14:47

    Miloš križ ki si ga fotografiral pod Martinjakom je postavljen v spomin kjer je na tem
    mestu ubila strela ,mamo petih otrok ,ko je na rami nesla “žrd”.
    Križ kjer je bila cerkev sv.Elija pa je pedeset metrov stran od tega križa na levo stran proti
    vasi

    Všeč mi je

  12. Janez permalink
    3. 03. 2014 18:43

    Je pa nad cerkvico Sv. Vida v Martinjaku, pri lipi tik ob cesti križ, ki ima prav gotovo primat največkrat raztreščenega in obnovljenega križa v fari, če ne še širše 🙂

    Všeč mi je

  13. 3. 03. 2014 19:33

    So ljudje ki vedno delajo dobro in gradijo. So ljudje ki vedno rušijo in uničujejo. Svobodni smo le v tem, da se odločamo ali gradimo ali rušimo.

    Všeč mi je

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: