1961 Šmarata – Zapravljivček

Davnega leta 1961, neko nedeljo v času košnje, je France vpregel  in  se z družino odpeljali v Nadlesk. Žena Anica je bila od tam doma. Rada se  je vračala domov. Mami je peljala  pokazat svoj naraščaj. Sin France je bil takrat še majhen in je na poti domov jokal, zato so njega najprej odpeljali domov.

Z Berglezom so bili dogovorjeni, da jih je čakal. Vrnili so se in naredili posnetek brez Franceta. Za posnetek so se ustavili med Bajtarjevo hišo (zadnja hiša v Kozariščah v smeri Šmarate) in šmaraškim mostom. Milena, deklica na sredini, je z veseljem sodelovala. Mama jo je za nedeljsko potepanje lepo odpravila in stisnjena med staršema se je počutila varno.

»Doma sem vedno imel par. Tudi fural sem vedno v paru. V zapravljivček pa sem vpregel samo po enega konja. Izbral sem  Murota, ker je bil hiter.« je pojasnil France.

Zapravljivček je bil sila uporabna stvar. Z njim so se peljali  k maši  in po opravkih po celi dolini, uporabljali pa so ga tudi  za razna kmečka opravila. Nanj so naložili vse potrebno, ko so šli na njivo okopavat ali osipat. Nikoli niso vozili ponoči.

Zapravljivček iz slike je v 70-ih letih končal v Nemčiji. Videl ga je nek nemški gostilničar. Tako zelo  mu je bil všeč,  da je Franceta pregovoril, da mu ga je prodal. Istemu gospodu sta s Kordišem kasneje  preskrbela še enega za odkup. Zase pa je France kupil drugega, ki ga  ima  še danes v domačem skednju.

__________________________________________________________

	Oščjəv France (Avsec iz Šmarate) je vsem poznan kot kojnar. Celo njegovo življenje je povezano s konji. V rokah drži vajeti. Pred njim je pokonci postavljena gajžla v žoku. Žok je usnjen tulec, ki je pritrjen  na prednji stranici. To je namensko držalo za bič. Gajžla je izdelana iz gajžovnəka – to je upogljiva palica, na katero je pritrjen usnjen jermen. Na tem delu je bil privezan tudi okrasni cofek iz volne.
	Murota  in njegov par je France kupil v Zagrebu. Bila sta enake,  črne barve. Od tod tudi konjevo ime. Homat in uzdo je naročil pri zuatlarjə iz Gerovega. Ta mu je na udzdi  pritrdil bel plehək – okrasni svetli kovinski del, ki je lepo viden na konjevem nosu. Na sliki levo spodaj, ob konju je štanga, s pomočjo katere je konj vlekel zapravljivček. Na koncu štange je  rinka, na kateri  je  navezan usnat jermen, približno 20 cm dolg. Na ta jermen je privezana  brus kjətna, ki povezuje homat.
	Pod štango vidimo v loku visečo šrango – to je posebej pletena  vrv, ki je pripeta na  homata. Na zadnjem koncu šrange je imel France vedno en kos kjətne, ker se je ta del na vlakah vlekel po tleh in bi se vrv pregulila, veriga pa je to preprečila. Pod štango je  železna vaga. Kolesa so bila lesena s kovinskimi šinami. Nad kolesi je pritrjen lesen blatnik izdelan iz  uvitega kosa lesa, spredaj je bil podaljšan v stopnico, zadaj pa  v oporo za zadnji sedež, ki se ga je namestilo samo po potrebi.

__________________________________________________________

Imena za konje po barvi:

• moro ali muro – črn
• fuks – rjav,
• pram – rdeč,
• šek – lisat,
• sirc je bil mlad, bel konj s črnimi pikami ali lisami. Tak konj z leti spremeni barvo. Sirci okrog 5 leta starosti izgubijo pike ali lise in postanejo čisto beli. Takrat so se tudi preimenovali.
• šimel – bel; oz. šimla, če je bila ženskega spola.

_____________________________________________________

furat (pogovorno) = voziti, prevažati, zlasti s konjsko vprego

gajžla – bič

zuatlar = sedlar

rinka = kovinski obroč

usnat = usnjen

kjətna = veriga

homat = komat

vaga =  kratek drog pri vozu, plugu, na katerega se pripneta vprežni vrvi; prečka

šina = kovinski obroč na kolesu

____________________________________________________________

Kraj: Šmarata
Datum:1961
Avtor: Jože Berglez
Zbirka: Jožefa Šumrada
Skenirano: 26. 8. 2010
Oblika: fotografija