Skip to content

1961 Šmarata – Zapravljivček

9. 10. 2010
tags: ,

Davnega leta 1961, neko nedeljo v času košnje, je France vpregel  in  se z družino odpeljali v Nadlesk. Žena Anica je bila od tam doma. Rada se  je vračala domov. Mami je peljala  pokazat svoj naraščaj. Sin France je bil takrat še majhen in je na poti domov jokal, zato so njega najprej odpeljali domov.

Z Berglezom so bili dogovorjeni, da jih je čakal. Vrnili so se in naredili posnetek brez Franceta. Za posnetek so se ustavili med Bajtarjevo hišo (zadnja hiša v Kozariščah v smeri Šmarate) in šmaraškim mostom. Milena, deklica na sredini, je z veseljem sodelovala. Mama jo je za nedeljsko potepanje lepo odpravila in stisnjena med staršema se je počutila varno.

»Doma sem vedno imel par. Tudi fural sem vedno v paru. V zapravljivček pa sem vpregel samo po enega konja. Izbral sem  Murota, ker je bil hiter.« je pojasnil France.

Zapravljivček je bil sila uporabna stvar. Z njim so se peljali  k maši  in po opravkih po celi dolini, uporabljali pa so ga tudi  za razna kmečka opravila. Nanj so naložili vse potrebno, ko so šli na njivo okopavat ali osipat. Nikoli niso vozili ponoči.

Zapravljivček iz slike je v 70-ih letih končal v Nemčiji. Videl ga je nek nemški gostilničar. Tako zelo  mu je bil všeč,  da je Franceta pregovoril, da mu ga je prodal. Istemu gospodu sta s Kordišem kasneje  preskrbela še enega za odkup. Zase pa je France kupil drugega, ki ga  ima  še danes v domačem skednju.

__________________________________________________________

Oščjəv France (Avsec iz Šmarate) je vsem poznan kot kojnar. Celo njegovo življenje je povezano s konji. V rokah drži vajeti. Pred njim je pokonci postavljena gajžla v žoku. Žok je usnjen tulec, ki je pritrjen  na prednji stranici. To je namensko držalo za bič. Gajžla je izdelana iz gajžovnəka – to je upogljiva palica, na katero je pritrjen usnjen jermen. Na tem delu je bil privezan tudi okrasni cofek iz volne.

Murota  in njegov par je France kupil v Zagrebu. Bila sta enake,  črne barve. Od tod tudi konjevo ime. Homat in uzdo je naročil pri zuatlarjə iz Gerovega. Ta mu je na udzdi  pritrdil bel plehək – okrasni svetli kovinski del, ki je lepo viden na konjevem nosu. Na sliki levo spodaj, ob konju je štanga, s pomočjo katere je konj vlekel zapravljivček. Na koncu štange je  rinka, na kateri  je  navezan usnat jermen, približno 20 cm dolg. Na ta jermen je privezana  brus kjətna, ki povezuje homat.
Pod štango vidimo v loku visečo šrango – to je posebej pletena  vrv, ki je pripeta na  homata. Na zadnjem koncu šrange je imel France vedno en kos kjətne, ker se je ta del na vlakah vlekel po tleh in bi se vrv pregulila, veriga pa je to preprečila. Pod štango je  železna vaga.

Kolesa so bila lesena s kovinskimi šinami. Nad kolesi je pritrjen lesen blatnik izdelan iz  uvitega kosa lesa, spredaj je bil podaljšan v stopnico, zadaj pa  v oporo za zadnji sedež, ki se ga je namestilo samo po potrebi.

__________________________________________________________

Imena za konje po barvi:

  • moro ali muro – črn
  • fuks – rjav,
  • pram – rdeč,
  • šek – lisat,
  • sirc je bil mlad, bel konj s črnimi pikami ali lisami. Tak konj z leti spremeni barvo. Sirci okrog 5 leta starosti izgubijo pike ali lise in postanejo čisto beli. Takrat so se tudi preimenovali.
  • šimel – bel; oz. šimla, če je bila ženskega spola.

_____________________________________________________

furat (pogovorno) = voziti, prevažati, zlasti s konjsko vprego

gajžla – bič

zuatlar = sedlar

rinka = kovinski obroč

usnat = usnjen

kjətna = veriga

homat = komat

vaga =  kratek drog pri vozu, plugu, na katerega se pripneta vprežni vrvi; prečka

šina = kovinski obroč na kolesu

____________________________________________________________

Kraj: Šmarata
Datum:1961
Avtor: Jože Berglez
Zbirka: Jožefa Šumrada
Skenirano: 26. 8. 2010
Oblika: fotografija

5 komentarjev leave one →
  1. marijaleskoveckunstek permalink
    9. 10. 2010 09:12

    Čist ”duol padem” kadar so konji. To je tako sestavni del mene, kot življenje samo.

    Mi mora Miloš ali pa kdo od bralcev preskrbet kakšen posnetek konjev iz našega konca, da bom napisala, kako smo konec osmega razreda peljali zbran star papir na Rakek, da smo prispevali v skupno blagajno za končni izlet. To smo bili dobri: Miloš, Breda, Mare…

    Všeč mi je

  2. janja permalink
    9. 10. 2010 10:48

    Konji so bili včasih tako samoumevna stvar kot danes avtomobili, le da so imeli dušo in vsak svoj karakter.
    Slika s konji iz cerkniškega konca se bo pa tudi našla, ni vrag če ne. Drugače ti bom pa kakšnega iz Loške doline poslala, saj so naši tudi mimo vas vozili…

    Všeč mi je

  3. Bernarda permalink
    3. 07. 2011 21:49

    Tudi moj oče je hodil po konje na Hrvaško.Ne samo v Zagreb tudi dlje,v Bjelovar,Vukovar Pakrac…Domov je jahal,ali pa so jih naložili na vlak .Doma je fural in kakšnega prodal.Pa švercali so konje v Italijo.

    Všeč mi je

    • Janja Kozarka permalink
      4. 07. 2011 19:30

      Bo držalo. Vse to in še kaj zraven.
      Tudi različne dogodivščine so se jim prigodile na teh poteh. Se bo še kdo oglasil s kakšno zanimivo dogodivščino?

      Všeč mi je

  4. Anonimnež permalink
    13. 07. 2011 13:08

    Bernarda, nam napišeš še kakšno očetovo dogodivščino iz teh popotovanj? Zagotovo jih ima veliko na zalogi.

    Všeč mi je

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: