1957 Cerknica – Miklova Zala

Amaterska igralska zasedba iz Cerknice, nekaj je bilo tudi Jezercev, je leta 1957 pripravila in uprizorila ljudsko igro Miklova Zala. Več ponovitev je bilo v Sokolskem domu v Cerknici, gostovali pa so tudi na Rakeku v Kulturnem domu, to je v poslopju sedanje firme Avtotehna Vis in Urbas.

Dramatizirana povest Jakoba Sketa o Miklovi Zali je bila zelo priljubljena igra ljudskih odrov.  Amaterske skupine so jo pogosto vnesle v svoj repertoar. Jakob Sket, avtor povesti Miklova Zala, je bil profesor slovenščine na celovški gimnaziji. Amaterskim skupinam so mnogi dramaturgi po Sloveniji pisali in prirejali besedilo te povesti.

Miklova Zala je glavno delo Jakoba Sketa in spada med večerniške zgodovinske pripovedi, natančneje v žanrski tip turške povesti. Knjiga je prvič izšla leta 1884 kot 38. zvezek zbirke Slovenske večernice pri založbi Družbe sv. Mohorja v Celovcu.

Sama osnova izhaja iz ljudske pripovedi, ki je bila razširjena v Rožu.

Literarna junakinja je mlado dekle Zala, ki ima vzdevek »Miklova«. Ime so ji dali po njeni lepoti, ki je bila takrat znana po številnih krajih. Vzdevek Miklova pa pomeni, da se je pri domači hiši reklo pri Miklovih.

Zala ima na dan poroke sanje, ki se kažejo kot opozorilo. Ljudje so verjeli, da se sanje, ki jih človek sanja iz nedelje na ponedeljek, rade uresničijo. Zala je sanjala, da je bila pot do poroke z Mirkom težka in posuta s trnjem in je trajalo 7 let, preden sta se poročila. Te sanje so bile preroške in so se uresničile.

____________________________________________________________

	Na harmoniko igra Alojz Klančar iz Dolenjega Jezera. Dekle s kitami in pletom čez rame  je verjetno Zala. Za roko jo drži Jože Klančar iz Jezera v vlogi Mirka. Mirko je njen mož, a le na papirju, saj so jo Turki odgnali v sužnost, še preden je bilo končano poročno slavje. Tam ostane dolgih sedem let.
	Mirko prepričan, da je njegova Zala mrtva zaprosi za roko Almiro. V dolgi beli poročni obleki je bila Jelka Mevc iz Cerknice, ki je igrala vlogo Almire, hčerko židovskega trgovca Tresoglava.  V cerkvi, kjer naj bi bila poroka, moli sključena skromno opravljena ženska. Bila je Zala. Ko prideta mladoporočenca s svati v cerkev,  vsem razkrije podlo in skrivno kupčijo med Tresoglavom, Almiro  in Turki. Na sredi slike ob levem robu je Vera Mele, moški ob njej z velikim klobukom pa njen brat Ciril Simičak.
	Prvi z leve v sredini, z brki, je Alojz Hren, desno poleg njega je Anica Žnidaršič in Ivan Turšič. Nato sledi belo oblečeno dekle, ki jo igra Julka Hvala. Spodaj v sredini je Ivanka Voljč. Razkuštrani moški s črnimi lasmi zadaj med “Turki” je Jože Verbec. Jože Verbec je bil upravitelj Osnovne šole v Cerknici in režiser mnogih iger, ki so se po drugi svetovni vojni igrale v Cerknici.  Ker sem to igro tudi sam gledal, se spomnim, da je igral tudi Janez Kebe, vendar ga ne prepoznam. Suflerka (po slovensko šepetalka) na igrah je bila največkrat Simona Rudolf, masker pa Jože Turšič — Pepko.
	Miklova Zala  Znak foto Žnidaršič, je naši generaciji tako domač, da ob pogledu nanj začutiš: ”tu sem doma, tu je moj dom.” “Naj nas življenje in hrepenenje peljeta še bolj daleč, se je vračati domov lepo in ljubo kakor nikamor …”, je rekel pisatelj.

Kraj: Cerknica
Datum: 1957
Avtor: Foto Žnidaršič, Cerknica
Zbirka: Domen Trotovšek
Skenirano: 3. 11. 2010
Oblika: fotografija