1957 Cerknica – Turšičev piknik na Loškem
Člani družine Turšič — Jurčkovi s Placa so znali ljudi narediti dobre volje. To ni dano vsakemu človeku. V mojem spominu je več piknikov pri gradu na Loškem, ki so jih pripravili Turšičevi. Njihovi pikniki so bili ob poletnih nedeljah popoldne.
Spekli so enega ali dva jagenjčka, včasih tudi kakšnega odojka. Sam se spominjam, da sem bil na njihovem pikniku dvakrat. Prišlo je mnogo ljudi. Takrat še ni bilo avtomobilov in televizije, celo radijskih sprejemnikov je bilo zelo malo, zato so ljudje imeli več časa za druženje in so radi prišli. Fotografija je nastala leta 1957 pri gradu na Loškem.
 |
Pri vseh segmentih fotografije si naštevanje imen sledi od leve k desni.Spodaj:
zgoraj:
|
 |
Povsem spodaj sta otroka Franceta Šajna – Matic in Danica.V srednji vrsti:
Bolj v levem zgornjem kotu pa je Miljana Turšič. |
 |
Vesel sem, da je Miloš naredil poseben segment slike tega plemenitega človeka. To je Slavko Paver, ki mi je rešil življenje. Kako? Neke nedelje popoldan leta 1957 je šla naša družina peš na jezero, kopat se. Jaz sem mislil, da znam plavat. V Rešetu sem skočil v vodo in po pasje preplaval nekaj metrov, nato pa sem želel stopiti na noge. Vendar nisem začutil dna. Pograbila me je panika. Večkrat sem se potopil, pa spet prišel na površje. Nato pa nisem na površje več mogel. Prikazovala se mi je rumeno — rjavo — zelena svetloba.To moje bojevanje za življenje je z brega opazoval Slavko Paver, ki je najprej mislil, da se šalim. Ko pa je videl, da gre zares, je skočil v vodo, priplaval do mene in me nezavestnega potegnil iz vode. Slavko pa se je pri odrivu z brega v vodo močno urezal v podplat noge ob črepinje pirovske steklenice, tako, da so mu morali rano šivati. In me je rešil. Slavko, hvala ti. |
 |
Spodaj je Miljana Turšič.Nato pa sledijo:
Ostalih na tem segmentu nismo več prepoznali.
|
 |
Spodaj v levem kotu je Zoro Kranjc, nato pa sledijo:
|
____________________________________________________________
Viri:
- Stane Šajn,
- Breda Sikkens in
- moj spomin.
Kraj: Loško
Datum: 1957
Avtor: neznan
Zbirka: Breda Sikkens
Skenirano: 18. 6. 2010
Oblika: fotografija
RSS - Posts
Cerkniško jezero je luknjasto in jame so različno globoke. Takih plavalcev kot si bil ti, je bilo na jezeru več. Imel si veliko srečo, da je bil ob tebi priseben in korajžen človek. V nasprotnem primeru je nevešči plavalec utonil. Potem pa pravijo, da jezero požira. Ne požira! Jezero je od vedno enako. Treba je le spoštovati zakon narave.
Podobno sem jaz iz vode potegnila odraslega moškega. Šele kasneje sem se zavedla, da bi lahko oba utonila, ker je bil veliko večji od mene.
Nisem vedela, da so te piknike organizirali nasi, spomnim pa se jih zelo dobro, ceprav se nisem imela stirih let.
Tudi jaz sem se ze utapljala na jezeru na isto finto. Ena teta je z mano v narocju poskakovala v vodi in naenkrat ji je zmanjkalo dna. Najbolj se spomnim zadnjega pogleda na Goricico in ljudi, ki so sedeli ob robu vode. Ce se prav spomnim, me je potegnila ven Anka Jenc.