1935 Beograd – France Opeka, trubač v kraljevi gardi

Na sliki so pripadniki gardne konjeniške enote v letnih uniformah in škornjih. Levo spodaj leži France  Opeka – Ribčov iz Dolenje vasi.
__________________________________________________________

Ob prihodu in prijavi so vsakega vprašali po izobrazbi, znanju in veščinah. Tako je vsak dobil primerno zadolžitev. France se je prijavil za trubača, kljub temu, da ni nikoli prej igral na noben instrument. Kaj hitro je osvojil potrebno znanje. Biti vojak kraljeve garde Kraljevine Jugoslavije ni bilo kar tako. Služiti kralju je bila čast, ki je doletela  fante, ki so bili na naboru potrjeni prvič in imeli točno predpisane mere višine, teže, odličen vid in sluh.

“Ja,  spominjam se, da je ata vedno poudarjal, da je bil kralj mladoleten, zato  je vladal princ,” pove gospa Anica.

V  času, ko je nosil uniformo kraljevega gardista, se je zvrstilo veliko dogodkov, med njimi tudi ta, ki ne sodi v zadolžitve gardista, a se ga je večkrat spominjal in nam ga je rad pripovedoval. ”Tomi  je bil še majhen fantič in je potreboval pomoč. Bilo nas je več vojakov tam, a on je prišel do mene in sem fantku pomagal. No ja, on je bil še majhen,  prstki tudi, knofki so se na trdo zapenjali, pa sva skupaj zapela reklček.”

Čas med obema vojnama je bil čas kontrobanta. Tako, kot veliko mladih  fantov je bil tudi France udeležen pri tem prepovedanem in zelo  tveganem zaslužku. Večinoma so fantje svoj denar kokr je pršu, toku je tud šu, na veliko zapili v gostilnah. On pa je imel svoje načrte. Pridno ga je  zlagal na kupček in pred II. svetovno vojno  kupil Hrenovo hišo v Podskrajniku.

Hrenov Slavko se tega prav dobro spominja: ”Oče je hišo prodal Opeku leta 1940. To se še dobro spominjam, ko so me kar v špampku nesli zjutraj dol po stopnicah, ko smo se selili. Takrat je bilo tudi dosti staro jugoslovanske vojske v Podskrajniku. Jaz sem bil star štiri leta.”

France se je po vojni poročil in ustvaril družino.

France je na levi. S ponosom je prijel za vojaško trobento. ”Gre za rog (bugle-horn), ki se uporablja za signaliziranje v vojski in pri lovu na lisice.

__________________________________________________________

Ko sem v roke dobila to fotografijo je bilo o njej znano le to, da je na sliki France, ter par podatkov. Mene je zanimalo več, veliko več, zato sem zaprosila za pomoč  Marijana F. Kranjca, generalmajorja v pokoju. Zelo hitro sem dobila izčrpen odgovor. Lahko bi izpisala le par stavkov, a sem se odločila, da njegov zapis objavimo v celoti.

Gardne enote Vojske kraljevine Jugoslavije – Garda VKJ

Že v starem veku so imeli kralji in vojskovodje svojo osebno (telesno) stražo. Prvo gardno enoto – konjeniško, je formiral turški emir Orhan (1326–62). V Evropi oz. Franciji je 1445 formirana t. i. Škotska garda, ki je pozneje preformirana v Narodno gardo. Vsaka država – vojska je imela svojo gardo. Posebno je bila znana Rdeča garda v bivši Sovjetski zvezi, kakor tudi sedanja Narodna garda v ZDA, za turiste pa sta najbolj zanimivi Švicarska in Vatikanska garda.

Srbski knez Miloš je že 1829 ustanovil telesno stražo, ki jo je sestavljalo 73 mladeničev iz najboljših vaških družin, no, že od 1883 pa so srbski kralji formirali Kraljevo gardo jakosti pehotnega, nazadnje konjeniškega polka. Črnogorski knez Danilo (1851) je imel osebno stražo, ki jo je sestavljalo 100 najbolj hrabrih pripadnikov iz vseh črnogorskih plemen. Razumljivo je, da so gardne enote Vojske kraljevine SHS/Jugoslavije nadaljevale tradicije srbske vojske. Manj je znano, da je 1919–20 v Ljubljani lociran 3. bataljon Kraljeve garde, verjetno v »topniški vojašnici« ob sedanji Topniški ulici.

Gardne enote Vojske kraljevine Jugoslavije (VKJ) so bile elitne bojne enote. To pomeni, da niso bile namenjene samo za varovanje vrhovnega poveljnika – kralja, kraljeve hiše (doma), temveč predvsem za bojno delovanje na glavnem bojevališču in v odločilnih trenutkih za obstoj kraljevine. Zato je tudi razumljivo, da so bile gardne enote dobro organizirane, solidno oborožene in odlično usposobljene. Gardne enote VKJ so nadaljevale tradicije gardnih enot Srbske vojske, seveda pa jih znatno modernizirali. Na Dvoru, kraljevem domu, je posebna gardna častna enota, poleg nalog protokolarnega značaja, vršila stražno službo. To enoto so sestavljali posebno izbrani, postavni in zanesljivi vojaki.

Gardne enote so se razvijala postopno. Leta 1919 je organiziran pehotni polk s tremi detaširanimi bataljoni, da bi bila že 1924 formirana gardna divizija. Bila je sledeče sestave: konjeniška brigada (2 polka, vsak po 3 strelske in 1 strojnični eskadron), pehotni polk (4 bataljoni, strojnična četa in polkovna godba) in topniški polk (2 diviziona, vsak po 2 bateriji), inženirska in avtomobilska četa, godba in druge manjše enote.

Veljali so posebni predpisi za sprejem vojakov v gardne enote, in sicer: da so zdravi, da niso iz epidemioških krajev, da so iz poštenih in povsem zanesljivih družin (posebej so preverjali, ali so starši ali sorodniki pripadniki prepovedane komunistične stranke), da so kmečki sinovi, da so primernega obnašanja in pismeni, da so primerno telesno razviti, najmanjše višine 172 cm in da so lepe zunanjosti. Kraljeva garda je štela okrog 4.500 vojakov. Nabor se je vršil iz vseh jugoslovanskih krajev, največ iz vojnega okraja Kragujevac – 388, najmanj s Kosova – 80 »Arnautov«, itd. Ljubljansko vojaške okrožje je vsako leto regrutiralo 97 izbranih mladeničev. Verska pripadnost ni štela za izbor, pri vojaški prisegi pa so bili vojaki postrojeni v tri-štiri skupine: pravoslavci, katoliki, muslimani in ostali.

Vse gardne enote so bile v pogledu poveljevanja podrejene prvemu kraljevemu pribočniku, ta pa neposredno Kralju. Po letu 1932 je bila uvedena funkcija poveljnika garde, to pa je bil armadni general Petar Živković (1879–1947). Eden od kraljevih pribočnikov v obdobju 1937–1940  je bil pehotni polkovnik oz. brigadni general Linus Dekaneva (1884-?), Slovenec, Maistrov borec. Ne gre pa pozabiti, da je bil general Rudolf Maister imenovan za častnega pribočnika Kralja Aleksandra Karadjordjevića, kar je bilo veliko priznanje prvemu slovenskemu generalu. Malo je znano, da je bil polkovnik Pogačnik iz Škofja Loke dolgoletni pribočnik kraljice Marije, soproge kralja Aleksandra.

Gardne enote JLA, bolj znane kot »Titova garda«, so se razvile iz Spremljevalnega bataljona Vrhovnega štaba NOV Jugoslavije. Častnemu gardnemu bataljonu je poveljeval tudi slovenski major Silvo Turk, pozneje polkovnik.

Podatke je črpal iz knjige Mile Bjelajac, Vojska Kraljevine SHS/Jugoslavije 1922–1935, Beograd, 1994; Vojne enciklopedije, Beograd, 1960 in drugih virov.

Slovarček:

• kontrobant: prepovedan prenos blaga čez mejo
• reklc: kratek moški suknjič
• kokr je pršu, toku je tud šu: kakor je prišel,  tako je tudi odšel.
• komanda: ukaz, povelje
• špampk: otroška posteljica  s stranicami, ki so se odpirale
• trubač: trobentač

____________________________________________________________

Viri:

• Marijan F. Kranjc, generalmajor v pokoju, http://users.volja.net/marijankr/
• vir: Bojan Štefančič
• Anica Žugelj, rojena Opeka
• Alojz Slavko Hren
• SSKJ
• Wikipedia  – Peter Karadjordjevič

Kraj: Beograd
Datum: 1935
Avtor: neznan
Zbirka: Anica Žugelj
Skenirano: 21. 4. 2011
Oblika: fotografija