1932 Ljubljana – Frgerca

Kuhanje je bilo obvezno znanje vsake gospodinje. Osnovnega znanja so se deklice naučile doma od svojih mam, starih mam ali tet. Za okrepitev svojega gospodinjskega znanja pa so se udeležile kuharskega tečaja. Običajno so se ti odvijali nekje v bližini. Pri nas so potekali v Starem trgu ali v šolskih prostorih v Iga vasi. Ta slika pa nam razkrije, da so se nekatere po svoje znanje odpravile tudi v belo Ljubljano.

Kaj so kuhale naše gospodinje žal ne vemo, sem pa sfrgerala Mileno, da nam je zaupala en zanimiv in slasten recept.

Skuhate kdaj »frgêrco«?

Ste jo sploh že kdaj jedli? Ne? Kaj pa juho iz mladega krompirja in sveže repe? Ja? In ste to imenovali sladká rajpa pa krampier? No, to je to.

Takole so jo kuhale naše mame in stare mame in neštete generacije gospodinj pred njimi:

Krompir olupiš in zrežeš na kocke ali lističe, enako mlado repo, daš v osoljen krop in skuhaš do mehkega. V ponvi segreješ žlico masti ali olja, dodaš košček sesekljane čebule in/ali malo kumine, malo popražiš, dodaš žlico moke, spet  popražiš, da samo za malenkost spremeni barvo in nato zliješ k repi in krompirju, dobro razmešaš in prevreš. Po želji jed malo potlačiš, da postane bolj gostljata – in konec komedije.

Če pa imaš na zalogi žlico zaske (zaseke), bo tá okus preproste in zdrave tradicionalne  jedi še močno izboljšala, ako pa kot jušni vložek pripraviš na maslu pražene kruhove kocke ali kruhove kocke ocvrte z jajcem, postane frgêrca prav kraljevska jed. Seveda po želji in okusu lahko  dodaš tudi peteršilj, poper ali kaj drugega.

Od kod ime frgêrca?

Od kod neki pa pride  tákšno prisrčno ime  frgêrca? Po mojem od glagola »frgêrati«. Poznate? V našem govoru pomeni nekaj kot vsiljivo spraševati ali nadležno poizvedovati.

Nekatere gospodinje na vasi so postale drugim nemara nadležne tudi tako, da so v pomanjkanju kuharske domiselnosti frgêrale vse naokoli, kaj katera danes kuha, da bi jih posnemale ali si zgolj kdaj pa kdaj izposodile idejo. In tako iz dneva v dan, pa še malo pošte so prenesle mimogrede in je bilo zanimivo za vso vas – kaj kdo jé, kje jedo (pre)dobro ali (pre)slabo glede na svojo pridnost, zasluge in premožnost, kje jedo vedno enako, kje so požrešni ali izbirčni, kje se ne držijo posta, kje si privoščijo, česar si drugi ne morejo…redna rubrika ustnega časopisa agencije EBP ( beri: Ena baba pravi).

In tako je nemara nekega dne neki gospodinji prekipelo, pa je sosedi, ki je prišla frgêrat, kaj bodo pri njih danes kuhali, zabrusila da bodo danes pa  frgêrco… Zvenelo je udarno in mogoče je tudi zavezalo  jezik spraševalki. Pa so iz tega napravili  zgodbico, ime se je prijelo in – evo nas, tudi mi zdaj poznamo repo in krompir z novim imenom! Zgodbo sem si seveda lastnoročno izmislila, a priznajte, da je prepričljiva. Mimogrede, se spomnite novele Cirila Kosmača Tantadruj? Tam eden od vaških posebnežev na vsa vprašanja odgovarja z »Rus e patacis, repa in krompir!« Je tudi on v svoji Baški grapi  jedel frgêrco ali kaj podobnega?…

Kje izveš za to jed

In kje izveš za to preprosto staro jed s posrečenim imenom? Treba je na Gornje Jezero h prijazni gospe Anici Telič, po možnosti ravno tisti trenutek, ko se vrača z njive s prvimi letošnjimi repami. Malo pofrgêraš, pa izveš recept in tudi, da so to  jed že od nekdaj kuhale in imenovale frgêrca   njena mama in stara mama z Dolenje vasi in tudi tašča, Urbanova z Otoka, pa še prenekatera gospodinja ob Cerkniškem jezeru.

	meseca oktobra 1932 v Ljubljani od 16. septembra do 16 decembra v tečaju

Prispevek je napisala Milena Ožbolt.

Dopolnjeno 17. 10. 2012

Prispevek je bil objavljen v občinskem glasilu Obrh številka 2012/3 na strani 31.

Kraj: Ljubljana
Datum: oktober 1932
Avtor: neznan
Zbirka: Dana Komidar
Skenirano: 8. 1. 2012
Oblika: fotografija