Kamniti most čez Bloščico je bil zgrajen leta 1858 in je nadomestil prejšnjega, ki je bil po ustnem izročilu lesen. Lep opis je bil objavljen v prispevku na naši spletni strani
.
Julija 1857 je cesar Franc Jožef v spremstvu štirih nadvojvod odprl končni odsek južne železnice
Dunaj – Trst od Ljubljane do Trsta. V tistem času so se urejale tudi mnoge ceste proti novim železniškim postajam ob tej progi. Temu je služil tudi most v Velikih Blokah, na važni prometnici iz doline Krke skozi Velike Lašče in Bloke v Cerkniško dolino in na Rakek.Most je bi za tiste čase zelo velik. Širok je 6,2 m, dolg 28 m in ima pet obokov. Še danes po 155. letih v celoti služi svojemu namenu in prenaša tudi današnje obremenitve.Leta 1933 ga je slikal fotograf
Peter Naglič, ko je iz Šmarce pri Kamniku preko Roba potoval v Selšček. Slikal ga je s severne strani, čeprav je običajno slika bloškega mostu z juga. Most je bil v tistem času preširok, zato so lahko ob ograjnih blokih na mostu rasla drevesa. Tudi sicer plevel v fugah kaže, da vzdrževanje ni bilo ravno zgledno. Za mostom je na Gričah viden Malenski objekt – kovačija. Delno se vidi tudi njihov hlev z gnojiščem in skednjem. Na desni strani Bloščice sta bili v tistem času le
Malenska hiša z mlinom in žago ter Lipetova gostilna in nižje ob potoku še Stebrov mlin z žago. Danes je na desnem bregu Bloščice 20 hiš. Nekoč skalnate Malizijeve Griče so v celoti pozidane. V mojih otroških letih so bile Griče idealno igrišče za otroke. Tu smo se skrivali, uprizarjali borbe med
kavbojci in indijanci ali
partizani in nemci, tu smo na gričkih napravili prve smučarske korake.
Ob potoku je na levem bregu vidno perišče in napajališče živine za okoliške domačije. Na Bloščico so takrat ljudje hodili tudi po vodo za pitje, saj vodnjakov, razen dveh leta 1903 in 1905 zgrajenih vaških štirn, ljudje v vasi niso imeli.

Ob mostu je na severni strani vzporedno čez potok peljal kolovoz. Mnogi furmani so zapeljali mimo mostu čez vodo, da so gredoč napojili in ohladili živino, potem ko so sami to opravili v gostilni pri Lipetu ali še prej pri Malenskih. Na mostu vidimo volovsko vprego z dvema
plavcema.
Skrajno levo je dobro videti, da so bili betonski bloki ob strani pobarvani z beležem. To je verjetno prav prišlo v temi.
Vas pred drugo svetovno vojno ni imela elektrike ali celo javne razsvetljave. Pot od Lipetove ali še prej Malenske gostilne v vas je bila v mraku ali ponoči za marsikaterega Bločana, kar huda preizkušnja. Čeprav često velja prepričanje, da “glažek ali dva korajžo da” ter zbistri misli in pogled, neslavni padci z mostu niso bili prav redki, dokler so obratovale omenjene gostilne. Dotični, katerih imena tu seveda ne bomo objavljali, so imeli vse sorte izgovorov, kaj jih je zmotilo, da so se znašli med kamni v ograji in nato pod “kolono” v vodi. Na srečo razen odrgnin, udarcev ali zlomov stvar ni bila nikoli usodna. Običajno je najbolj bolelo zbadanje pivskih tovarišev. Stari Srnelov oče je ob eni takih priložnosti že vnaprej vedel, da bo pot čez most domov težka in je kljub hladu prebredel vodo ob mostu in potem doma na peči zdravil prehlad, ki ga je staknil pri tem.