1934 Ivanje selo – Cestarski tečaj
30. 08. 2013
Spominski posnetek vseh udeležencev cestarskega tečaja, ki ga je Cestno nadzorstvo pri sreskem cestnem odboru Logatec organiziralo dne 9. oktobra 1934 v Ivanjem selu.

Cestarji starih pokrajin v Italiji do leta 1924 niso imeli pravice do pokojnin. Pač pa so imeli pravico do pokojnine cestarji v Avstriji. Po zakonu jim je bilo zaračunanih do 1924 leta samo 20 službenih let, četudi so jih imeli v resnici več.

Ljubljanske oblastne skupščine so aprila 1928 prevzele vzdrževanje skupaj 2795 km 638 m cestnih prog. Vsak cestar je moral tedaj oskrbovati približno 14 km cestne proge. Ker je bilo to stanje nevzdržno, so si posamezni okrajni cestni odbori pomagali na ta način, da so najeli za vzdrževanje deželnih cest večje število stalnih pomožnih delavcev.
Službeni prejemki deželnih cestarjev so bili tako nizki, da nikakor niso odgovarjali tedanjim življenjskim prilikam. Naravno je, da cestarji pri tako nizkih plačah in pri tej dolžini cestnih prog niso mogli svoje cestarske službe opraviti redno, natančno in vestno. Zaradi tega je oblastni odbor leta 1828 sklenil, urediti na novo cestarsko službo in zvišati število cestarjev od 200 na 400.


Slovarček:
- na britafu: na pokopališču
- srez: širša teritorialno-politična enota, ki je povezovala več občin; okraj
Viri:
- Ela Mlakar, Lož
- časopis Goriška straža, 24. junija 1927
- časopis Domoljub, 31. oktobra 1928
Kraj: Ivanje selo
Datum: 9. oktober 1934
Avtor: neznan
Zbirka: Ela Mlakar
Skenirano: 12. 3. 2013
Oblika: fotografija
V zgornji vrsti, prvi z leve, stoji moj praded Gregor Vidrih-Cibov. Ni bil cestar po poklicu, imel je kmetijo, za postranski zaslužek pa je bil zadolžen za pripravo materiala za ceste. Le tega so kopali v “pruhu” pod Kamno gorico. Rekli so, da so “tolkli kamen”. Pripravljen material so potem prodali Ronkotu, ki je bil odgovoren za urejanje cest. Cibova mama mi je povedala, da včasih so dobili denar, velikokrat pa tudi ne. Vsaka podobnost z današnjimi gradbeniki je le naključna…
😉