1942 Ambrus – Veronikina birma

Mama je bila iz ene najbolj vernih in revnih pokrajin v Sloveniji, iz Suhe krajine. Bila je tudi iz velike družine, saj je bilo štirinajst otrok. Štirje so umrli v rosnih otroških letih, deset jih je ostalo. Obleke še za vsak dan ni bilo in velikokrat je bila krpa pri krpi. Najmlajši so imeli najbolj ponošeno in zašito.Za birmo pa je bila zgodba nekoliko drugačna. Mama je dobila novo belo obleko, bele nogavice in najpomembnejše – čevlje. Pripovedovala mi je, da ni imel vsak svojih čevljev in pozimi so še k maši hodili v izmenah, da niso šli bosi. Kajti k maši je bilo obvezno iti. Vsa ta obleka pa po birmi ni kaj prida koristila. Za doma je bila neuporabna in skupaj s čevlji je romala v skrinjo, da je bila na voljo še sestram, ki so šle k birmi v naslednjih letih.

Botra ji je kupila tudi majhno torbico, v katero je mama spravila robček. Tudi ta je bil obvezna oprema za k maši. Če ni bilo torbice ali žepa, pa so ga zataknili za rokav. Doma pa so se brisali v rokav. Daril ni bilo. Nobene ure, kolesa, kaj šele računalnika. Botri so birmance obdarili z novimi oblekami in to je bilo vse.

Sprašujem se, koliko časa si je Mici, ki je bila v resnici Marija, zavezovala ruto, da vogala tako lepo stojita. Zagotovo je poštirkana in tudi pihalo ni, sicer bi ji uničilo ves trud. Na obleki ima lepo žabo ali nekaj temu podobnega. Hrovatova Mici je bila soseda, premožna soseda. Takrat je bila to častna funkcija. Izbirali so botre, ki so bili lahko za zgled: pridni, delavni, pošteni, verni. Danes se izbere takega botra, ki bo lahko kupil večje, boljše in dražje darilo.Mami so zavezali tudi dve beli mašni in nadeli diadem iz umetnih rožic. Bolj ko jo gledam, bolj ugotavljam, da sem ji bila na svoj birmanski dan čisto podobna.

Ena redkih slik, na katero je mama zapisala podatke.