1895 Križna gora – Anekdota Huda baba

Križnogorski je pod časopisnimi prispevki podpisani kurat Jože Bevk, ko je služboval na Križni gori med 1850 do 1860. Prispevke je pisal v različne časopise. Njegovi članki in dopisi so bili po večini namenjeni povzdigi kmetijstva, poročal je o lastnih in tujih izkustvih, podal tudi kak samostojen predlog, trudil se prilagoditi zastareli način kmetovanja potrebam novega časa in kmete v tem pravcu poučiti. Opisoval je tudi tedanje življenjske razmere, poročal o naravnih nesrečah (poplave), včasih pa je posegel tudi po kakšni bolj zabavni tematiki. Tako je v Kmetijske in rokodelske novice, v decembru leta 1855, zapisal Kratkočasno berilo, ki vsebuje tudi anekdoto o hudi babi.

 HUDA BABA

Narodna serbska pravljica od »hudo babe”, ki so jo »Novice” v 91. listu priobčile, je tudi med Slovenci znana, toda v nekoliko drugačni obleki. Ona se, kakor sem jo jaz iz ust nekega priprostega rojaka na Kranjskem slišal, takole glasi:

 

»Neki mož gre s svojo ženo, ki je neizrekljivo termasta bila, čez travnik, ki je bil ravno pokošen. Mož jame na cente kosce hvaliti, da jim je kosa dobro rezala in da so kaj lepo travnik pokosili. Žena mu v besedo seže in mu ven in ven ugovarja, da travnik ni pokošen, temuč ostrižen, verh tega ga še začne gerdo vjedati, in celo bedakom prištevati, da ima tako malo možganov, da celo majhne stvari ne more presoditi, namreč, da travnik ni pokošen temuč ostrižen. Mož si na vso moč prizadeva, ženo previriti, da je travnik pokošen; ali vse je bilo zastonj.

Poslednjič moža togota zgrabi in ženo zavolj njenega strupenega jezika v veliko vodo, ki se je skozi travnik vervila, treši. Mož zdaj svojega hudega križa prost, se komaj nekoliko glavo ohladi ter domu prisope. Precej pa začne reveža vest peči, kaj da je storil, in sklene napčno djanje saj toliko, kolikor je še mogoče, popraviti. On gre tedaj svoje žene iskat, da bi jo dal pošteno pokopati. Išče je in išče toliko časa, da je tje dospel, kjer je voda izvirala.

In tu se mu scurkoma solze čez lica vderejo. Ljudje vidivši ga, kako je ves zamišljen po vodi se oziral, ga pobarajo: »zakaj žalujete in jokate?” On jim pično vse razloži. Ljudje ga osupnjeno gledajo, in nekdo mu reče:»Smilite se nam, — pa brez zamere, ali se vam niso nekoliko možgani pregreli, saj vendar voda stvari, ki se vanjo veržejo, seboj doli vleče, vi pa greste svoje žene gori k izviru iskat?” »Bog bodi milostljiv meni in moji ženi! Naj vam povem, da sem ves čas v hudi šoli bil pri svoji ženi, in da sem se neprenehoma prepričoval, da je ona navado imela po svoji termi vsako stvar napčno speljevati; kako bi tedaj jaz, revni siromak, mogel misliti, da bo ona v smerti drugač delala, kakor je v življenji vajena bila?”

Križnogorski

Vrh Križne gore je tu še neporaščen. Stavbe so še dokaj ohranjene in lepo vidne tudi iz sv. Ane. Kebe je o tej fotografiji zapisal, da je to najstarejša znana fotografija Križne gore. Na njej je zvonik pokrit s šilasto streho, ki je bila postavljena leta 1895.

Kapelice križevega pota.

Slovarček:

• povzdigi: dvigu
• pravcu: smeri
  
• gerdo vjedati – v besedo skakati
• previriti – prepričati
• verviti – teči, vijugati
• vidivši ga – tisti, ki so ga videli
• pično – do pikice natančno

Viri:

• http://www.slovenska-biografija.si

• dLib.si: Digitalna knjižnica Slovenije

• Kmetijske in rokodelske novice, 19. 12. 1855
• Kebe Janez: Križna gora nad Ložem, Stari trg pri Ložu 1987
• Kebe Janez: Loška dolina z Babnim poljem, Ljubljana 1996

Kraj: Križna gora
Datum: 1895 ali kasneje
Avtor: neznan
Zbirka: Župnišče Stari trg
Skenirano: 13. 11. 2012
Oblika: kopija fotografije