1940 Nova Štifta – Romanje Kozarcev (4)
10. 08. 2014
Tudi tako so včasih odhajali na zaobljubljeno romanje.
Naša redna bralka in tudi dopisnica Milena Truden, ki že dolgo biva v Avstraliji, nam je sporočila, da je tudi sama kot rojena kozarka enkrat poromala k Novi Štifti. Bilo ji je 14 let. Takrat je pot vodila Mihova mama (to je bila moja praprababica). Pot jih je vodila čez njive proti Racni gori. Milena se še danes spomni, da je na tej poti prvič videla njive z bobom. Ko pa so prispeli k Novi Štifti, jih je pred cerkvijo sprejel duhovnik, potem so vsi odšli po kolenih okrog oltarja. Otroci so to storili trikrat in ob tem tudi pocajhnalə, starejši pa so vztrajali še naprej, bogve kolikokrat, je zapisala. Spomni se tudi, da so šli spat vsi skupaj na seno, v skedin. In tega romanja se še danes v živo spominja in tudi tega, kako jim je bilo ob tem lušno.
Prav gotovo so tudi takrat peli pesem, ki ne manjkala prav na nobenem romanju k Mariji Vnebovzeti pri Novi Štifti in gre takole:
O Marija pri Novi Štifti,
jaz se tebi priporočim,
ti me bodeš varovala,
jaz pa tebe ne zapustim.
jaz se tebi priporočim,
ti me bodeš varovala,
jaz pa tebe ne zapustim.
Med vrati stoji Francka Mulec, rojena Škerbec (Šmitova).
Tale mreža na kabini kot priročni prtljažnik je prav zanimiva rešitev. Glede na število potnikov je presenetljivo prazna.
Prvi za kabino stoji markantni možak. Ga bo kdo še prepoznal? Tudi vsi drugi številni potniki so svoj pogled brez izjeme usmerili v fotografa.
Otroci zadaj v kasonu so se tudi želeli slikati. Nekateri so se za to dejanje celo nekoliko nagnili preko roba.Župnik Kebe si je na zadnjo stran fotografije pribeležil, da gre za romanje k Novi Štifti. Dovolj, da nam je znan cilj za današnji čas nenavadnega popotovanja. Nisem pa uspela ugotoviti, kje naj bi posnetek nastal. Ne zdi se mi verjetno, da bi bilo to kje v Kozariščah. Kdo ve, lahko da je fotografija napravljena nekje pri Novi Štifti. Še najverjetneje pa se mi zdi, da je bil to kakšen od postankov na poti, saj se v zgornjem levem kotu vidi košček table – mogoče je bila to kakšna od gostilen na poti. Bo kdo prepoznal kraj ali vsaj napis? Meni je uspelo prebrati “…SIN” spodaj pa slutimo napis “… z lesom”.
Slovarček:
- pocajhnat: pojamrati, negodovati
- skedin: senik
- lušno: veselo, razposajeno
Viri:
- Milena Truden
- Janez Kebe
Kraj: Neznan
Datum: 1940 (po Kebetovi zabeležki)
Avtor: Jože Divjak, Ribnica
Zbirka: Župnišče Stari trg
Skenirano: 13. 11. 2012
Oblika: fotografija
10 komentarjev
leave one →
RSS - Posts
Mogoče piše LOVŠIN ??
Lahko da je. A kdo ve za gostilno ali podjetje s tem imenom med Loško dolino in Ribnico?
Volan pri tovornem vozilu je zanimivo na desni strani.
Iskrene čestitke in pogumno naprej, saj v mislih sem z vami še pogosteje, kot do slej!
Prijazno presenečenje Janja, hvala. Upam da ste se lepo imeli, čeprav so spomini na tragedične čase. Nova Štifta! Ja, to je bilo skoraj 60 let nazaj. ko sem tudi jaz romala tja. Kam so šla ta leta? No ja saj vem kam, v Australijo, zdaj sem pa tla in nemorem obiskovat Kozarišče kadar bi hotela. Sem pa zadovolna da sem vsaj trikrat. Na zadnjim obisku sem spoznala tebe Janja, Miloša ter ostale iz StareSlike teama. To mi je pri srcu in pridalo bogato znanje in veliko veselje tukaj na moja jesenska leta. Od takrat je že dve leti, sem tolikokrat tam s mislijo posebno ko berem novice na facebooku. Tam res vse zvem o Loški dolini. To se moram zahvaliti največ Mariotu Žnidaršič, ki tako pridno pošilja novice za nas po svetu. Nismo izgubljeni samo oddaljeni. Jaz nisem nč drugega kot Kozarka pa naj me kdo da kamor hoče. Govorim še vedno po kozarsko. No ker sem tukaj znam pa še angleško, ki mi prav pride na potovanju. Lep pozdrav vsem, Milena Truden
🙂
Tovornjaki ima sicer kabino, ki bi lahko bila plod domače kleparske obrti, vendar pa je maska na njegovem nosu skoraj nezgrešljiv izdelek švicarskega Saurerja, tovarne, ki smo jo včasih vsaj posredno poznali tudi pri nas po tovornjakih FAP (Fabrika automobila Priboj). Posrečena podrobnost tovornjaka na fotografiji je tudi trobla, torej trobenta z gumijastim mehom.
Lep pozdrav vsem,
Peter
Zanimive ugotovitve, ni kaj. Lepo je, da obdelamo eno samo sliko iz tako različnih zornih kotov. In vsi so po svoje zanimivi in interesantni.
Posnetek je nastal pred hišo s hišno številko Vinice 1, ki se je nahajala na desni strani v ovinku ceste Sodražica-Žlebič. Cesta se še danes tu najbolj zagrize v levi breg, zato so pred leti pri obnovi ceste to hišo zrušili, lastnik pa si je v bližini postavil novo. Levo stran brežine sedaj varuje velik oporni zid.
Po približno 50 metrih v smeri Žlebiča, kamion stoji v smeri Žlebiča, je križišče, kjer se desno odcepi cesta pelje preko doline do vznožja Velike gore in s tem Nove Štifte. Ob hiši je vidna tudi značilna ograja z betonskimi stebriči in pa kovinskimi cevmi, saj je nekaj metrov pod cestiščem tekel potok.
Tabla na hiši je označevala trgovino z lesom, ki jo je imel Ivan Lovšin,po domače Grdin, trgovec z lesom. Kot mi je povedala njegova nekdanja soseda Cvarova, ki je živela nad cesto v hiši s številko Vinice 2, sedaj pa je v ribniškem domu za starejše občane, je Grdin že pred II. svetovno vojno imel svoj avtomobil. Še dobro se spominja, kako se je včasih na njeni poti v ali iz šole v Sodražici peljala kot sopotnica.
Fotografijo je posnel ribniški fotograf Jože Divjak, ki je v Ribnici na trgu imel, v prostorih poleg trgovine staršev, svoj foto atelje od začetka tridesetih let do konca vojne. Svoje posnetke je na zadnji strani označil z žigom, ki je najbrž tudi na tem posnetku, KODAK, fotomaterial, Jože Divjak, Ribnica.
Posnetek je nastal pred hišo s hišno številko Vinice 1, ki se je nahajala na desni strani v ovinku ceste Sodražica-Žlebič. Cesta se še danes tu najbolj zagrize v levi breg, zato so pred leti pri obnovi ceste to hišo zrušili, lastnik pa si je v bližini postavil novo. Levo stran brežine sedaj varuje velik oporni zid.
Po približno 50 metrih v smeri Žlebiča, kamion stoji v smeri Žlebiča, je križišče, kjer se desno odcepi cesta preko doline do vznožja Velike gore in s tem Nove Štifte. Ob hiši je vidna tudi značilna ograja z betonskimi stebriči in pa kovinskimi cevmi, saj je nekaj metrov pod cestiščem tekel potok.
Tabla na hiši je označevala trgovino z lesom, ki jo je imel Ivan Lovšin,po domače Grdin, trgovec z lesom. Kot mi je povedala njegova nekdanja soseda, ki je živela nad cesto v hiši s Vinice 2, sedaj pa je v ribniškem domu za starejše občane, je že pred II. svetovno vojno imel svoj avtomobil. Še dobro se spominja, kako se je včasih na njeni poti v ali iz šole v Sodražici peljala kot sopotnica.
Fotografijo je posnel ribniški fotograf Jože Divjak, ki je v Ribnici na trgu imel, v prostorih poleg trgovine staršev, svoj foto atelje od začetka tridesetih let do konca vojne. Svoje posnetke je na zadnji strani označil z žigom, ki je najbrž tudi na tem posnetku, KODAK, fotomaterial, Jože Divjak, Ribnica.