1950 Loška dolina – Teta Johana

Tole gotovo ni teta Johana, je samo še ena Slovenka tistega časa, ki je poslala iz Amerike sorodnikom domov lepo sliko v spomin. Njena zgodba je gotovo drugačna kot je zgodba tete Johane, a gotovo je bila tudi teta Johana čedna in pogumna, delovna in samozavestna ženska, kot je videti neznanka na sliki. Samo to vemo, da je bila nekako povezana z družino Palčič, Čičkino iz Pudoba, saj je sliko imela Čičkina vnukinja na Babnem Polju. Nihče od živih pa več ne ve, kdo je bila …

ODEJICA

Spet je deževen dan, kot nalašč za likanje – v košari je kopica srajc, hlač, prtov, prevlek za blazine in tudi stara otroška odejica. Res je stara, oj, kako stara! Starejša od mene, pa imam že jaz pošteno sive lase. Samo jaz še vem, da jo je, kakor so pravili po vojni, ko je moja mati pričakovala prvega otroka, poslala teta Johana iz Amerike.

Nikoli pa nisem prav vedela, kdo je bila pravzaprav ta teta Johana. Le redkokdaj jo je kdo omenil – pravzaprav je bila moja mati edina, ki jo je – nikoli ni pisala, kar jaz pomnim, kaj šele, da bi prišla na obisk. V našem sorodstvu je bilo veliko žensk s tem imenom, včasih so bile menda kar po tri hkrati pri hiši. Je bila to dedova sestra, tista, ki je nameravala pobegniti s poročenim sosedom, pa so ju razkrili in jima preprečili, tako da je nazadnje sama ušla čez morje? Ali je bila morda ona druga Johana, sestra stare matere, ki je najprej služila na Reki – k njej so potem nečakinje prihajale na poročna potovanja – in je morda pozneje odšla v Ameriko? Ali kakšna druga?

Vem samo, da je mati v povojni revščini pisala tej teti Johani, naj ji za božjo voljo pošlje vsaj kako malenkost – otrok bo, ona pa je brez vsega! In kmalu je prišel paket – potem ko ga je oblast skrbno pregledala, je bilo v njem še vedno deset metrov blaga tetra za plenice in srajčke, steklenička z dudo in metlico za čiščenje, čudovita bledo oranžna steklena doza z otroškim pudrom, škatla s prejicami za vezenjem, zdi se mi, da tudi pol litra ribjega olja – da dete ne bo imelo krevljastih nožic – in dve odejici. Ena modra, bolj fantovska, z modro svileno obrobo in druga roza z belim cvetličnim vzorcem in na široko obrobljena s svilo, puhasta in sanjsko lepa. Morda se je prav zaradi svoje lepote tako dolgo ohranila, da je še zdaj tu pred mano: popolnoma sprana in groba, vidi se vsaka nit posebej, svilnata obroba se je že davno strgala, da se rob neusmiljeno cefra in vzorec je popolnoma izginil – pravzaprav je le še cunja, ki je urejena gospodinja ne bi trpela v svoji bližini in o nekdanji lepoti ni več sledu.

Pa kako skrbno je morala pravzaprav ta teta Johana pripraviti tisti paket! Morda ji je bila prošnja nečakinje na začetku nadležna – kje pa piše, da je njej tako dobro, da lahko pošilja še domov, potem ko so se je – morda – tako dolgo sramovali in se delali, da ni njihova?! No ja, ta nečakinja je bila takrat še otroče, ona nič ne ve in ni nič kriva. Morda je to priložnost, da se spet zbližajo in nekega dne … Lepo bi bilo še kdaj videti domačo dolino in znane ljudi in … No, kakorkoli, nekaj bo poslala, toliko že zasluži!

Zdaj vsi od tukaj pošiljajo domov, kar naprej nekaj organizirajo, zbirajo, pakirajo, nekateri sami za svoje, drugi preko cerkve in Rdečega križa za vse potrebne … Morda jo bodo zapisali kot krstno botro, če bo dobro poskrbela za novorojenca. To bi bilo lepo, malo utehe bi ji dalo, saj svojih otrok nima in jih najbrž nikoli ne bo … potem ko je tako nesrečno odšla od doma. Naj bo vsaj nekomu botra … Čeprav pravijo, da je zdaj tam doma vse drugače – ljudje se več ne poročajo v cerkvi, otrok ne krščujejo, k maši ne hodijo …

Lep, velik paket je moral biti tisto in najbrž so vsakomur razkazali njegovo vsebino, ko je prišel na obisk. Rodila se je deklica in imela je dovolj plenic, srajčk in kapic z izvezenimi rožicami, stekleničko z dudo za mleko in zdrob, napudrano ritko in prelestno roza odejico. Mati je v Ameriko napisala pismo, v katerem je povedala teti, da imajo deklico s takim in takim imenom, da je zdrava in lepo raste in predvsem, da se lepo zahvaljuje za vse kar je poslala, saj je še kako prav prišlo, kajti tukaj je težko in še nič ne kaže, da bo kmalu bolje. Dodala je nekaj novic o umrlih sorodnikih in kako gospodarijo na njenem starem domu – pa še lepo jo je pozdravila in rekla naj se kaj oglasi.

Spominjam se kakor v megli nekega obiska in matere, ki je s kančkom zadrege pripovedovala starejši sestri, da ji je pisala teta Johana, kako je jezna, ker je dala novorojeni pranečakinji rusko ime – kaj da vendar misli!! Ali se res ni mogla spomniti kakšnega drugega?! Ženski sta se malo posmehnili, češ, najbrž je mislila, da bomo imeli spet Johano ali kaj? Takih imen vendar nihče več ne daje!

Kakšen človek si bila, prateta Johana? Si bila nesrečna tam čez ali si našla zadovoljstvo, novo srečo in ljubezen? Ničesar ne vem o tebi. Kakšen značaj si imela? Si bila bojevita preživelka kakor tvoje sorodnice? Verjetno, drugače se ne bi sama odpravila čez veliko lužo. Zamerljiva si najbrž tudi bila, če se nisi po tistem nikoli več oglasila. Ali pa samo bolj občutljiva. Ali si vse skupaj vrgla čez ramo in se posvetila bolj pomembnim rečem? Si mi poslala odejice in vse drugo iz občutka dolžnosti ali kaj več?

Si bila hudo razočarana, ker mi niso dali tvojega imena? Ogorčena nad nehvaležnostjo? Si hrepenela po domačem kraju in si želela novic ali si se zlila z Ameriko in se čutila njen del? Kje pa si pravzaprav živela, nobenega krajevnega imena se ne morem spomniti v zvezi s tabo, še zvezne države ne?! Še obstaja kje grob s tvojim imenom? Si imela koga svojega? …

Hudo mi je zate, ker si tako izginila iz spomina družine. Zaslužiš si, da bi mi bilo vsaj danes ime kot tebi.

Kraj: Cleveland (fotografija), Loška dolina (zgodba)
Datum: okoli 1910 (fotografija), okoli 1950 (zgodba)
Avtor: Studio Jablonski, Cleveland
Zbirka: Milena Ožbolt
Skenirano: 14. 8. 2014
Oblika: fotografija nalepljena na karton