1976 Rakek – Zbor delavcev Kartonažne
V tistih časih, ki bi jih nekateri radi kar pozabili, so o vseh stvareh v podjetjih odločali delavci preko delavskega sveta, ki je opravil predhodne razprave in zaradi njih sklical zbor delavcev. Delo je zastalo, delavci so posedli, malo drugače sicer kot v Mlakarjevi livarni, in prisluhnili. Potem so z dvigom rok odločili tako, kot se jim je zdelo, da bo zanje in za vse ostale najbolj prav.
Zakon o združenem delu, ki ga je sprejela skupščina SFRJ, je bil razglašen 25. novembra 1976 in je stopil v veljavo osmi dan po objavi v Uradnem listu, to je 11. decembra 1076. Imel je 671 členov in je veljal tako dolgo, da je eden izmed členov veljal v Sloveniji še dve leti po osamosvojitvi. Ni imel luknje. Da pa je tudi nihče ne bi iskal, so ustanovili komisijo za spremljanje izvajanja tega zakona.
Zakon je razširil in utrdil pristojnosti delavskega sveta in zbora delavcev. In ker smo na sliki priča slednjemu, bom poudarila nekaj njegovih pristojnosti.
Zbor delavcev:
– sprejema sklepe na način, ki jih določajo zakon, samoupravni sporazum in statut,
– sprejema sklepe o oblikovanju delovne skupnosti,
– evidentira in sprejema delegate organov upravljanja,
– sprejema smernice za temelje plana, samoupravne splošne akte,
– odloča o začasni in končni delitvi ustvarjenega dohodka (naj prvi dvigne roko, komur se ne kolca po Jugi.),
– odloča o nesoglasjih med delavskim svetom in organom samoupravne delavske kontrole,
– daje pobude predlog mnenja, usklajuje stališča pri uresničevanju pravice dela z družbenimi sredstvi in drugih samoupravnih pravic.
To je zelo, zelo na kratko. Se mi pa dozdeva, da bi bilo treba našim prestolonaslednikom razložiti najmanj polovico zapisanih izrazov. Pa o tem kdaj drugič. Samo še to. O vseh vprašanjih, ki so bila v pristojnosti zbora delavcev, je delavec lahko odločal tako, da je glasoval: za predlog, proti predlogu ali pa se je vzdržal.
Ne morem si kaj, da ne bi … Zakone so včasih pisali pravni strokovnjaki, ne pa tisti, ki so imeli pet minut časa in zadaj svoje interese. Saj vem, da me bodo zaprli. Pa mi kdaj kašen priboljšek prinesite.
Na videz poznam skoraj vse, z imeni je pa križ. Prva z desne v sivi halji je teta Mara, zraven je Ančka, nekaj na “P” se je pisala, ampak rekli smo ji kar Ančka od cerkve, ker je stanovala poleg cerkve. Dve vrsti nad Ančko je črnolasi mladenič – to je Štruklov Boris.
V ospredju je stroj za šivanje škatel, za njim še eden, prvi možakar z desne pa je Peter Strohsack.Slovarček:
- ČGP: časopisno grafično podjetje
- TOZD: temeljna organizacija združenega dela
Viri:
- gimnazijske zgodovinske urice profesorja Zupana
- Več avtorjev. Komentar zakona o združenem delu. Ljubljana: ČGP Delo – TOZD gospodarski vestnik, 1984
Kraj: Rakek, Kartonažna tovarna
Datum: 1976
Avtor: neznan
Zbirka: Ana Ivančič
Skenirano: 4. 5. 2014
Oblika: barvna fotografija
RSS - Posts
Nekaj imen teh delavcev, leva stran: Vera Marolt, Julka Volonte, Marija Šavperl, Pavla Ivančič ( ni Ančka P, verjetno si mislila Primožič) Marica Jevdič-Milavcava,
druga vrsta: Mara Lukek, Marta Stare, Tončka Udovič, Marija Žufič, Vida Strohsach, Anica Meden, Stane Klepej, Marija Jug.
Desna stran: Marjan Jerič, Filip Žagar iz SZDL, Peter Strohsack
druga vrsta: Malka Peteh, Lojzka Nosan, Mara Turk, Tone Ilenič, zadaj Mari Košir.
Zgoraj med škatlami Danče Jug
Ivanka, priboljšek dobite , tudi nageljček in svečko pred sodišče, če bo pomagalo, kajti tudi jugonostalgiki imamo svoje junake…. No, brez heca – zmeraj sem mislila, da za samoupravljanje ljudej nismo še dovolj zreli in zgleda, da res nismo bili, drugače si ga ne bi pustili kar tako vzeti, namesto da bi ga ubranili in razvijali naprej…
Hvala, gospa Ana, za dopolnitev.
Gospa Milena, zdaj se nič več ne bojim. Nič me ni strah, če so staroslikovci z mano.
Kot študent sem prevajal iz srbohrvaščine v slovenščino “Samoupravni sporazum o združevanju dela in sredstev v kovinsko predelovalni industriji “….. Naslov je bil po vsebini približno tak, samo da je bil naslov še daljši. Bilo je cca 500 tipkanih strani, prevajal sem 6 mesecev – prvič na računlniku Partner. Ko sem končal, smo ga natisnili in lepo speli v fascikel in dali v omaro. Nihče ga ni nikoli več pogledal. Že takrat se mi je zdelo, da delam kar nekaj brez veze in bilo je res. Čez kakšnih 5 let je šla Juga v franže.
🙂