1952 Babno Polje – Jermenčki

Dečka na sliki sta bosa in v kratkih hlačah z naramnicami, mogoče prav enih od tistih, ki jih je mati nedavno sešila iz rabljenih ženskih oblek iz Amerike in so se bile potem prav nesrečno raztrgale na zadnjici pri plezanju na drevo. Deček je hotel nesrečo prikriti z vztrajnim nepremičnim sedenjem na kišti, tako da je mater že zaskrbelo, da je bolan. Neizogibno odkritje raztrganine se je končalo z obilnim kreganjem in jadikovanjem …

JERMENČKI
(vsaka podobnost in povezava s fotografijo je zgolj poredno in burkasto naključje)

Bilo je v Pasji vasi Bogu za hrbtom na obrobju velikih gozdov, kjer so ljudje živeli slabo in jedli malo, bili revno oblečeni in obuti. Trdo so delali, gozdarili in obdelovali skopo polje, varčno ravnali z vsako malenkostjo in kar upali, da bo res kmalu bolje, saj so jim to vedno znova obljubljali. Vmes so se zabavali tako, da so budno opazovali drug drugega in potem ob južinah na polju ali zvečer, ko so hodili drug k drugemu v vas, pripovedovali smešne – resnične ali pa tudi ne – zgodbe o tem, kako ga je ta ali oni vsral v svoji neumnosti, komu se je kaj poneumelo – saj je preneumen, da bi zares kaj znal – ali kdo je komu kaj našpilal. Sočno so se norčevali drug iz drugega, se opravljali in dajali vzdevke, zaradi katerih so se potem včasih celo stepli ali si vsaj izmišljali grožnje in kletvine, ob katerih so šli lasje pokonci. Tako so med posmihanjem, namigovanjem in drezanjem s komolci ali pa kar glasnim krohotom vedno znova pretolkli še en dan v pomanjkanju, ki je neusmiljeno krotovičilo kar vse po vrsti …Tem ljudem je bila res vsaka malenkost dragocena. Zato je Bezlova mati, kadar je pripravljala cunje za žehto, pobirala iz žepov svojih številnih velikih in majhnih moških vse mogoče zaklade: kakega pol ducata zarjavelih žebljev – največkrat podkovskih, pobranih v kolovozu med njivami ali na vasi, kratke in daljše vrvice in žice, včasih zavozlane in vštukane, drugič skrbno zvite v klobčič, pa koščke pločevine – morda od Unrine konzerve – ali škatlico od globina, kakšenkrat tudi izgubljen in spet najden usodno pomemben vijak ali zatič, še ves črn od kolomaza, pa lesene tulce od sukanca, gumbe, umazano krpo, ki je služila za robec, tobakov drobir, prazno škatlico od Drave ali Morave in še kaj.

Vsako leto, ko je minila zima, je tudi gospodar Bezlove domačije, potem ko so nehali delati v gozdu, skrbno očistil in s stopljenim govejim lojem namazal svoje zimske čevlje, preden jih je postavil za špiro na podstrešju, da bi varno in na zraku počakali naslednje zime, ki bo zanesljivo spet mrzla in dolga. Čez leto je nosil kar odrezane gumijaste škornje, ki se jih je zdaj že dalo kupiti – če si seveda imel s čim – a so se na pregibih kmalu strgali in sploh niso bili za v mokrino. Žena je imela šulne, ki jih je podedovala od tete, ate so bili že od pamtiveka obuti v iste stare čižme pozimi in poleti; pa saj tako niso mogli skoraj nič hoditi. Otročad je pač nosila, kar je dobila ali pa je bila bosa. Kak par čevljev je bil tudi pri Bezlovih tako pokrpan, da je imel fliko vrh flike, pa toliko templjavcev, cvekov in podkovic, da se skoraj ni več dalo hoditi v njih – a so se fantiči v mrazu vseeno stepli zanje, kadar so hoteli vsi naenkrat ven.

Tako je nekoč Bezlov sedemletni sin od brata podedoval čevlje, ki so resda puščali, a za v suhem so bili še imenitni. Le jermenčki, s katerimi so se zavezovali, so se strgali in če Lojzek ni hotel čevljev izgubiti, si je moral nujno priskrbeti nekaj, s čimer bi si jih pritrdil. Stikal je okoli za primernimi šnierencami, vprašal mater, ki se tisti hip ni utegnila ubadati še s tem, stopil celo do sosedove strine, ki je ponavadi imela vsaj potrpljenje z njim, če že ne rešitve za njegove vsakokratne težave, a tokrat je bilo vse zaman. Prav potrt je bil. Že prejšnjo zimo se je pulil z bratom za te čevlje, a mu jih niso prisodili, ker so bili onemu še prav. Zdaj, ko bi jih končno lahko nosil – pa to! Nekaj časa je kar tako švedral po dvorišču, a čevlji so se sezuvali, ostajali v blatu ali pa mu je šla voda iz luž vanje.

Potem se je domislil, da je videl očeta, kako si je urezal jermenčke iz bote starega čevlja, ki se je valjala na podstrehi, kajti kot rečeno, v Pasji vasi niso ničesar zavrgli.! »Morda je še kaj tistega usnja,« si je mislil in zlezel pogledat. Tiste golenice ni bilo več tam, našel pa je par škrpetov za špiro, pošvedranih in pokrpanih – a bote so bile še cele in celo prav mehke in precej visoke. To! Kar videl se je že, kako si reže jermenčke, kako jih maže in svaljka z deščico po mizi, da postajajo lepo tanki, okrogli in enakomerni in kako čvrsto držijo nesrečne čevlje na njegovih nogah. Splazil se je torej v kuhinjo, odnesel materin najostrejši nož in se potem zgoraj na samem lotil dela. Nož je bil nekoliko prevelik za njegove roke, a je le zmogel odrezati okroglo zaplato iz mehkega dela usnja in potem trudoma rezljal za robom naokoli proti sredini, dokler ni imel dovolj dolgega ozkega traku, ki ga je bilo treba le še namazati, zvaljati in zmehčati ter vdeti v čevlje. Ena golenica ni bila dovolj za dva jermenčka, zato se je lotil še druge in potem ravno še pred mrakom končal mukotrpno delo. Vrnil je nož v kuhinjski predal, se obul, zavezal čevlje in jo mahnil na vas. Nihče ga ni spraševal, kje je dobil jermenčke, še spomnili se niso, da jih je sploh potreboval. A so mu dobro služili in s pridom je nosil obuvalo.

Potem je nekega dne začelo snežiti in Bezlov oče je stopil pod streho po svoje zimske čevlje. Seže za špiro – čevljev ni. Misli, da se je zmotil, pa pogleda za naslednjo in še za vse druge, a njegovo zimsko obutalo je izginilo. Potem zagleda na tleh blizu line nekaj, kar prepozna kot ostanek tako iskane obutve – nekdo je odrezal bote! Kar tema se mu je naredila. Kateri balavec je bil!? Odhrumi dol v hišo, kjer se je deca  stiskala na peči in okoli nje. Že s prvim pogledom je na Lojzkovih nogah prepoznal jermenčke iz usnja njegovih zimskih čevljev. Lojzek pravzaprav ni čisto dobro vedel, kaj se je zgodilo in česa je kriv, ko je že priletela okoli ušes zvonka klofuta.»Ti bom jaz pokazal jermenčke!« je rohnel oče Bezlov, ko je za uho vlekel Lojzka v kuhinjo k materi. »Tu ga imaš, tega tvojega mulca usranega! Zdaj bo šel on pozimi delat v gozd, ko ima čevlje – moje je pa zrezal!!« Še se je jezil in grdo preklinjal, da si je Bog v nebesih tiščal ušesa. Lojzek se je stiskal k materi, ki pa je bila tudi huda nanj, a ga vsaj tepla ni. Očetu pa se še nekaj naslednjih dni ni upal pred oči.

Še tisti večer je Bezlov oče odnesel svoje čevlje k Šuštarju na drugi konec vasi in mu razložil vso reč. Čevljar je obračal ostanke obuvala v rokah, pritrjeval Bezlovemu »veš-da-je-vrag-v-mulcu!«, potem zgroženo majal z glavo, češ, da tukaj skorajda ni mogoče nič pomagati, nazadnje pa je le privolil, da bo poskusil nekako pokrpati golenice – a ne bo poceni. »Pa hitro naredi!« je rotil Bezlov, »vidiš, da gremo že čez dva dni delat v gozd!« Možje iz Pasje vasi so večino zim prebili v gozdovih pod Snežnikom ali celo na Hrvaškem, kjer so drvarili, sekali, klestili in vlačili, da so zaslužili kak dinar. Pri Bezlovih pa je bil tisto leto dragoceni zaslužek ogrožen in to samo zaradi nesrečnih Lojzkovih jermenčkov – človek vendar ne more drvariti brez dobrih čevljev …

No, pa je Šuštar nekako še pravi čas rešil vso zadevo, le šivi, ki so šli ravno čez najširši del koščenega gležnja, so starega Bezla radi ožulili in ga spominjali na sinovo iznajdljivost, če ni imel pod obujkami še dovolj debelih nogavic.

• kišta: zaboj za drva
• južna: kosilo
• vsrati ga: polomiti ga
• poneumeti: posrečiti se
• našpilati: ponagajati
• žehta: ročno pranje perila
• vštukan: zvezan, podaljšan
• šnierenca: vezalka
• globin: pasta za čevlje, domnevno po znamki te paste v stari Jugoslaviji

• mokrina: mokrota
• šulni: nizki čevlji
• čižmi: visoki čevlji
• flika vrh flike: krpa na krpi
• bota: usnjena golenica
• obutalo: obutev
• balavec: paglavec (iz hrv.)
• obujka: krpa za ovijanje stopala v čevljih

Viri:

• Slavko Ožbolt, ustno

Kraj: Babno Polje
Datum: 1952-53
Avtor: Stane Miklavčič, Veliki vrh
Zbirka: Milena Ožbolt
Skenirano: 28. 10. 2014
Oblika: fotografija