Skip to content

1915 Vzhodno bojišče – Sporočilo tašči

5. 11. 2014

141010581Fotografija je kot razglednica prišla z vzhodnega bojišča. Napisana je bila 28. 9. neznanega leta, med prvo svetovno vojno. Poštni žig je iz 9. decembra. Samo mislimo si lahko, kaj vse je pisec doživljal.

Dotaknil pa se me je tisti del sporočila napisanega prav na drobno nekje daleč s tintnim svinčnikom:

“Bogdaj, da bi se več jednom završilo to nesretno rativanje. Te da se opet vidimo živi i zdravi”.

141010581-001“Kako je ovdje vidi se na sliki, kako se radi priprave za Elekt. žicu, tako da se ne može lahko preko.”
141010581zRazglednico je pisal Ladislav Regvart iz Zagreba. Naslovil jo je svoji tašči, Mariji Meden v Zgornji malen v Begunjah.*
Jožefa Strle iz Babnega Polja pa je o svojem starem očetu in njegovi poti iz ujetništva na vzhodu – domov pripovedovala takole:

Naš ata so imeli strašno radi konje in takrat ko so bili v prvi svetovni vojski zajeti, so v Rusiji tudi prosili za konje. Vozili so kuhinjo, nekateri so rekli menažo. So točno povedali:

To je bilo nekako od spomladi pa do avgusta ali septembra. Jaz in še en kolega sva pripeljala tisto hrano, da jo bomo razdelili in bogve kako je do tega prišlo: eksplodirala je ena granata. Konji so se splašili … poleg je tekla neka reka – ampak kakšna – reka, kot se reče! In sva jaz in kuhinja in vse skupaj padla noter v vodo. A je padlo tako, da je bilo na kolesih … konji itak plavajo – in so plavali – midva pa na vozu … To je bilo dobro, da sva imela vrečo kruha in pa tisto hrano. Seveda, za en teden je bila dobra, kaj pa potem? Zdaj je bilo pa tako: Čim je bila plitva voda, sva pognala konje ven, da so se napasli, pa še majčkeno tistega kruha, tistega komisa, sva jim dala, potem sva jih pognala nazaj v vodo – pa smo šli. To smo hodili, da nismo več vedeli kako. Ko se je luč naredila, je bila luč, ko je bilo plitvo, smo šli ven, da smo bili pod kakšnim drevjem, če je bilo globoko, smo pa plavali … In tako smo prišli – saj ne bi vedel povedati, je bila Češka ali Madžarska ali Poljska … nekako tako so govorili. Samo – komaj smo se zmenili, kje naj bi bil tisti naš polk. Nek možakar nama je pokazal: » Kar v to smer!« Potem nismo šli več po vodi, ker smo šli iz tiste reke ven – in prišli ven na Štajerskem, v Gornji Radgoni!

Tam sta vprašala, kje je zdaj tista njihova komanda in so povedali, da je v Pekrah pri Mariboru. Potem so šli tja, je bilo še daleč. Pravijo ata:

To je bilo pod jesen, je bilo že grozdje in sadja ogromno; kmetje so nama dali veliko. Še otavo sva jim šla pokosit ali kar je bilo treba. Nekoč pa stojiva za Dravo, smo se ravno nekam odpravljali, na neke vaje ali kaj in je bil tam nek desetar – takrat smo jim rekli kaplar – in tisti je grdo klofutal nekega fanta, ker ni prav dal nekega koca na konja! Jaz pa gledam tisto, pa naredim: »Mene pa ne bi!«

Kaj ni tistega pustil in šel nadme?! Seveda: on je bil bolj majhen, slaboten – tisti kaplarček – jaz pa velik. Pa sem samo koleno nastavil – pa se je zaletel vame in padel. Vojaki so se kajpak smejali, mene je dal pa na komando. Šel sem na komando, kajne. To je bila že kar huda … Tam me pa vprašajo za poklic – tisti pisar je zapisoval – jaz sem bil pa jezen, pa sem rekel: »Kaj sem – en zarukan kmet!« Pisar je zapisal pa knap, ker je bil to nemški pisar, ni razumel, pa je zapisal knap. Takrat so pa v Kočevju, kjer je bil nek rudnik, rabili rudarje. Pa so me iz Maribora poslali v Kočevje v rudnik.

»No,« sem rekel, »zdaj sem pa doma!«

Tam sem pa povedal na komandi, da nisem rudar. Prav tako sem povedal, kot je bilo in dodal: »Če pa imate kaj za vozit, če imate konje, mi pa dajte!« Tisti komandir mi je čisto precej konje skomandiral in potem sem od rudnika vozil premog na postajo, kjer so ga potem dajali na vagone.

Potem sem pa zaprosil, če bi šel lahko na dopust, na urlaub se je reklo. In tako sem prišel ravno za božič na dopust, pa so mi vsi doma, ko so me zagledali, rekli:

»Pa si živ ali si mrtev?!«

»Menda sem živ!!«

To je bilo za božič sedemnajstega leta, ko sem bil eno leto v Kočevju … Tako je mene rešilo, da nisem šel spet na fronto.

Ker oni bi bili verjetno šli na Soško fronto …

»No, jaz sem šel pa v Kočevje!«

Oni so imeli, ker so toliko časa hodili po tisti vodi, od kolena čisto črne noge. Od mraza. Potem so vseskozi hodili s palico. A povedati so znali pa strašno dosti.

Babno Polje, 2004

*Dopolnitev – Na zadnji strani razglednice, na zgornjem robu in nad črto, je zabeleženo:
“Kr ng dombr 26. pjes pukovnija” in “Regvarth por.” ter “10 satnija”.

Iz tega razberemo, da je poročnik Ladislav Regvart služboval (poveljeval) v 10. stotniji (četi) Kraljevega domobranskega pehotnega polka, ki je imel sedež v Karlovcu. Po podatkih, ki so dosegljivi na spletu, je bil polk vključen v 42. domobransko pehotno divizijo, imenovano tudi “Vražja divizija”, ki se je res bojevala na vzhodu, najprej v Sremu in Na Ceru, kasneje pa v Galiciji. Tu je imela prav pred Božičem 1915 v bojih z rusko armado velike izgube.

Slovarček:

  • šamar: klofutá
  • kalejnu: koleno

Viri:

  • Jožefa Strle, Babno Polje, ustno. Narečni zapis v knjigi M. Ožbolt Andrejeva stopinja, zbirka Glasovi, zal. Kmečki glas 2004, poknjižen zapis M. Ožbolt, 2014

Kraj: neznan, nekje na vzhodnem bojišču
Datum: neznan
Avtor: neznan
Zbirka: Maja Milavec
Skenirano: 10. 10. 2014
Oblika: fotografija, poslana kot razglednica

No comments yet

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: