1935 Selšček – Žito mlatijo

Malo imamo fotografij, kjer so se ljudje nastavili fotografu oblečeni v vsakdanja, delovna oblačila, med opravljanjem kakšnega kmečkega opravila. Ponavadi so se za fotografiranje čim lepše oblekli. Ta je ena takih, iz navadnega delovnega dne, iz zbirke Matevža Šviglja.

Mivči so slikani pred vhodom v skedenj, kjer so imeli pod. To je bil lesen, malo manj kot meter od tal dvignjen prostor, narejen iz hrastovih desk, brez špranj, na katerem so mlatili žito. Tukaj so se fotografirali poleti, pri tem opravilu.

To staro in včasih tako osnovno kmečko opravilo je šlo danes povsem v pozabo. Jaz se od tega ne spominjam prav ničesar več, vse sem napisala samo po pripovedovanju. Pripovedovala sta mi Roman Švigelj in France Meden (Jurjev France).

To opravilo je potekalo nekako takole: predhodno so pšenico poželi s srpi, potem so jo povezali v snope, jo z vozom pripeljali domov in kakšne 3 tedne sušili v štantih na kozolcu. Potem pa so žito mlatili, sprva na bolj enostaven način, s cepci, tako da so snopje razprostrli po podu in s cepci tolkli po njem. Cepec je orodje iz lesenega držala, na katerega je s pomočjo gibljivega zgloba na usnje pritrjen krajši kos oglatega in grobo obdelanega lesa.

Po letu 1900 pa so nekateri že imeli mlatilnice in naprave – gepeljne, ki so te mlatilnice poganjali. Pri Mivčih so bili med bolj naprednimi in so imeli tega leta že oboje. Gepelj je bila naprava, v katero je bila preko lesene štange vprežena živina, ki je s tem, ko je hodila v krogu, preko zobnika pod zemljo poganjala pogonsko gred. Ta je bila pod zemljo speljana do mlatilnice na jermenski pogon, v katero so dajali snopje, ki je bilo v visokih kupih zloženo ob mlatilnici na podu. Ven je prišlo zrnje, ki ga je bilo treba še ločiti od plev, pa tudi slamo je bilo treba odgrabiti. To je bil eden prvih stojev, drugo se je vse delalo ročno.

Po mlačvi so zrnje še očistiti in ločili od plev. Za čiščenje so uporabljali pajkl. To je bila naprava, kjer so z vrtenjem ustvarjali veter, ta pa je iz zrnja odpihnil slamo in pleve. Po čiščenju v vetrniku so žito dodatno očistili še na rešetu. Tak pajkl se je v Selščku ohranil pri Brinarjevih.

Leta 1939 so imeli pri Mivčih prvi trifazni tok, Jožef Švigelj – Pepe je kupil elektromotor, tako da se je pri njih mlatilo žito za ves Selšček in Topol.

Z leve proti desni si sledijo Mivči: v ruti je Tone, sledi Albin, tretji v klobuku zadaj je Stane. Pri tem delu se je zelo prašilo, vsi so bili umazani, oblečeni so bili v najslabša oblačila.

Na levi pokrit s slamnikom je Jožef Švigelj – Pepe, zraven desno Lojzka Švigelj.

Na tleh sedi Matevž Švigelj. Vidi se še del lesenih vil, ki jih drži Jožef Švigelj – Pepe, pred vojno so imeli samo lesene vile, in del grabelj, ki jih drži Lojzka, s katerimi je verjetno odgrabila slamo pri mlatilnici.