1930 Planina pri Rakeku – Ljubavna razglednica

Valentinovo
Valentinovo je, tako kot že toliko let, ponovno v februarju. Ta praznik ni premakljiv kot velika noč. Če vas že nategujejo za denar, ko kupujete neumnosti za običaj, ki je proizvod gnilega kapitalizma, pa si vsaj preberite, od kje izvira.

Večina meni, da se je tradicija izmenjave sporočil z nežno vsebino začela v starem Rimu. Praznovanje “Luperkalia” in dan svetega Valentina – 14. februar je bilo posvečeno začetku parjenja ptic (na slovenskem je to sv. Gregor – 12. marca) in je pomenilo začetek pomladi. V času praznovanja so dekleta pisala ljubezenska sporočila in jih dajala v skupno žaro. Mladeniči pa so jih potegnili iz nje in dekle, katerega sporočilo so dobili, je bilo objekt njihove pozornosti in dvorjenja skozi vse leto. Veliko Rimljanov je iz urne na Luperkaliah dobilo pokoro za vse življenje (se reče ženo ali moža).

Nekateri pa navezujejo besedo “valentin” na normansko “galantin”, ki je pomenila galanten ljubimec. Vsi pa so enotnega mnenja, da so na britanska otočja običaje prinesli Rimljani, ki so plavali čez Rokavski preliv.

Krščanstvo je, kot večino poganskih praznovanj, Luperkalije sprejelo, toda dalo jim je drugačen pomen in vsebino. Krščanska zgodovina pozna osem Valentinov. Eden izmed njih je umrl mučeniške smrti prav 14. februarja – na dan, ki je posvečen boginji ljubezni. Ta Valentin je živel v času imperatorja Klavdija II. in je bil v nemilosti, ker je pomagal preganjanim kristjanom. Zato so ga zaprli in obsodili na smrt. V zaporu pa se je sirota uboga zaljubila v čuvajevo hčer. Dekle je bilo slepo vendar pripravljeno pomagati Valentinu in ga je tako osvojila. Po letu dni ječe ga je dal Klavdij poklicati predse. Klavdij je občudoval ponosnega kristjana in mu je ponudil pomilostitev, če se odreče krščanstvu in sprejme stare bogove. Valentin ni popustil in je celo Klavdija skušal spremeniti v kristjana. To pa je vladarja malo razjezilo in Valentina je dal pretepsti, kamenjati in mu odsekati glavo. Legenda pa pravi, da mu je še pred smrtjo uspelo povrniti vid čuvajevi hčeri, ki se je spreobrnila v krščansko vero in prav tako njen oče, kar sta plačala z življenjem. Zjutraj, preden so Valentina odpeljali na morišče, je tej deklici napisal zadnje ljubezensko sporočilo in ga podpisal “tvoj Valentin”. Usmrtili so ga pred mestnimi vrati in tam je zacvetelo drevo, znak večne ljubezni.

Tako je geslo “od tvojega Valentina” postalo tradicionalno sporočilo prijateljstva, simpatije in nežnih čustev, ki jih sporočamo ljubljeni osebi. Najstarejše ohranjeno sporočilo s tako vsebino je iz leta 1425 in ga je napisal vojvoda Orleanski svoji soprogi, ki je bila zaprta v londonskem Towru. Torej, če želite komu poslati “Valentina”, kar pogumno. In če želite ostati nepoznani, nikarte tega početi po emajlu (E-mailu).

Po krščanski “svetnikologiji” je Valentin zavetnik mladine, popotnikov, čebelarjev, za dobro poroko; na pomoč ga kličejo ob kugi, kar pomeni, da je že nekaj let brezposeln.

Običaji v zvezi z Valentinom

V Angliji si ljudje na valentinovo pošiljajo anonimna ljubezenska pisma, v Franciji in Belgiji, pozneje tudi v Ameriki, so od 14. stoletja imeli navado, z žrebanjem določiti Valentine in Valentinke, ki so potem v nekakšni zaroki ostali med seboj povezani eno leto. V Nemčiji, pa tudi v mnogih drugih državah si na valentinovo še danes podarjajo rože, da bi si izpovedali medsebojno ljubezen. Korenine tega običaja segajo daleč nazaj. V starem Rimu so se 14. februarja spominjali boginje Junone, ki je veljala za zavetnico zakona in družine; ženskam in družinam so na ta dan poklanjali rože. V hanzeatskih mestih je imel Valentinov dan čisto drugačen pomen. Cehi pomorščakov, trgovcev in rokodelcev ter drugih bratovščin so se 14. februarja zbrali na skupen prijateljski obed. 14. februar se je v prejšnjih časih imenoval tudi “dan motovilca”; spominjal je na to, da je treba na polju nabrati motovilec.

Ljubezenske pesmi

Namenila sem vam še odlomke iz najlepših ljubezenskih pesmi (po mojem izboru seveda, čeprav poezije nimam preveč rada) in ne, ni Prešerna zraven. Njegove pesmi bom obdelala v prispevku o trgatvi.

Visoka pesem je ena od knjig Svetega pisma Stare zaveze. Knjigo sestavlja ciklus ljubezenskih pesmi, ki imajo v glavnem obliko dialoga med zaročencem in zaročenko.

Kdo je ta, ki prihaja iz puščave
kakor dimni steber,
odišavljena z miro in s kadilom,
z vsemi trgovčevimi vonjavami?

Glej, nosilnica – Salomonova je!
Šestdeset junakov je okoli nje
izmed Izraelovih junakov.

Vsi so opasani z mečem,
izurjeni za boj,
vsak z mečem ob boku
zavoljo nočnih strahov.

Cankar: Erotika, skurjena, Helena-prve tri kitice (za vse ni prostora)

Oj ta noč milobe polna!
Taka noč je bila takrat
Ko je Romeo otožen
Stal pod oknom Julije.

A nocoj po beli cesti
Izprehajamo se trije….
Zdi se mi, da čutim v lica
Njenih usten vroči dih.

Moj prijatelj se prikloni,
Da v oči ji vidi sladke,
In roko ji mehko stisne
In šepeče ji zaljubljen

(A je to kaj takega, da jo je bilo treba sežgat?!)

Dante Alighieri (bolj znan po Božanski komediji) – Ljubezen

Tako krepostna, plemenita zdi
se moja draga, ko se s kom pozdravi,
da sred besede jezik se zaustavi
in se pred njo povesijo oči.

In v hvali, ki oglaša se za njo,
gre, skromna in s ponižnostjo odeta,
in zdi se, kot da z onega je sveta,
prišla pokazat čudež na zemljo.

Kdor vidi jo, presunjen vztrepeta
in skoz oči vanj lijejo radosti,
ki jih razume le, kdor jih uživa,

in z njenih usten zdi se, da razliva
se blagi duh ljubezni, poln sladkosti,
ki srcu “Ljubi!” tiho šepeta.

Fant se je res potrudil in napisal lepo pesmico. Prejemnico sem poznala in vem, da se je siromak potrudil zaman.