Begunje 1966/67 – 4. razred
14. 05. 2015
Naš razrednik Janez Petrič je bil poseben človek. Učil nas je ljubezni do petja, slikanja, slovenske besede, medsebojnega spoštovanja in sočutja do trpečih. Po končanem pouku, ko smo čakali na avtobus, je iz naše učilnice zazvenela glasba harmonija, na katerega je igral naš razrednik, da nam je otroška duša drhtela v lepoti domače pesmi. Radi smo ga imeli.
Spredaj:
- Martina Škerlj,
- Andreja Vidmar,
- Majda Mikuž.
Sredina:
- Pavla Hiti,
- Anica Bajc,
- Darinka Rožanc.
Zadaj:
- Darja Otoničar,
- Anita Purkart,
- Štefka Doles,
- Danica Knap.
Spredaj:
- Silvo Korošec,
- razrednik Janez Petrič,
- Dušan Obreza,
- Branko Štritof.
Sredina:
- Majda Vovk,
- Jože Sterle,
- Rafael Lavrič.
Zadaj:
- Fanika Meden,
- Ciril Doles,
- Toni Rožanc,
- Marica Sernel.
Spredaj:
- Stojan Ličen,
- Branko Ličen.
Sredina:
- Milan Kranjc,
- Jožko Otoničar.
Zadaj:
- Marija Stražišar,
- Danilo Tekavec.
Podpisi učencev.Prispevek je napisala: Anita Caruso.
Kraj: Begunje
Datum: spomladi 1967
Avtor: Jože Žnidaršič
Zbirka: Anita Caruso
Skenirano: 6. 5. 2015
Oblika: fotografija
One Comment
leave one →
RSS - Posts
Kako zanivimo je šele čez leta odkrivati, kaj vse so nam dali učitelji v mladih letih, ali ne?
Naš razrednik je bil dolga leta Emil Mercina, strog, pošten, pravičen, zahteven – skratka avtoriteta, ki je ne pozabiš. Učil je matematiko in fiziko, kot razrednik pa je imel tudi ure moralne vzgoje. Te so bile nekaj posebnega – znal je pripovedovati zanimive zgodbe, v katerih so bili diskretno skriti nauki in namigi za pravilno ravnanje, ki so se nas veliko bolj prijeli kot če bi nam jih vbijal v glavo z dvignjenim kazalcem.
Nekoč nam je celo pokazal diapozitive s svojih planinskih pohodov, ki so nas čisto obnoreli – prvič zato, ker je bil diapozitiv za nas nekaj čudežno novega in drugič, ker nam je razkril lepote, ki jih sami nismo videli, bodisi, da so bile daleč od nas ali pa smo bili slepi zanje.
Med predvajanjem je v nekem trenutku rekel nekako takole: ” No, in na planini sem srečal tudi tole očarljivo gospodično!” … in z narobe obrnjenega zemljevida je v nas krotko pogledala velika siva kravja glava. Še danes jo vidim in slišim gromki smeh v razredu. Tistega dne se je ves razred do zadnjega odločil, da se vpišemo v Planinsko zvezo… no in nekateri smo se pozneje res.