Skip to content

1966 Stari trg – Značka Kmetijske zadruge in selitev sejemskega poslopja

6. 11. 2019

Okoli leta 1960 je v Loški dolini še cvetela govedoreja. Skoraj vsaka hiša z vsaj malo zemlje je imela kravo, brez goveje živine so bile le uradniške, delavske in priseljenske družine – te pa so v veliki večini imele vsaj kokoši in zajce, tudi kakšnega prašička …. Cestar je redil svojo kravico celo samo s travo, ki jo je moral “službeno” pokositi ob cesti … Enkrat na leto je bil živinski sejem in razstava, na kateri je najlepša živina dobila medalje in priznanja. To je njihovim rejcem močno dvignilo ugled.

Po letu 1960, ko se je začela gradnja zdravstvenega doma, so se živinske razstave in sejmišče iz Starega trga premaknile k zadružnemu domu v Iga vasi. Od tam je najbrž tudi bakrena značka na fotografiji, ki je sicer bolj površno izdelana, ima pa vtisnjen čudovit profil Snežnika, v ospredju lepo kravo med ostrnicami, ob robu pa napis Kmetijska zadruga Cerknica – Loška dolina in letnico 1966. Le kdo jo je oblikoval? Še vedno je lepa, naj bo kolikor hoče uboga in pomečkana, fotografija je pa sploh naredila čudež iz nje. Ne vem, od kod se je znašla pri meni, megleno se mi sanja, da sem jo mogoče dobila na Babnem Polju. Jo je imel kdo od Ivanovih ali pa morda Jakopov stric?

Prav na občinski praznik Loške doline 19. oktobra pa sva spet govorila z Gregorinovim Francetom, ki se je, odkar se nisva videla, spomnil prigode s porodnišnico in mlekarno iz prispevka, kjer smo pisali o poplavah v Nadlesku. Povzemam, česar se spominjata Franc Bavec, predvsem pa Jože Gorše, ki je bil ob dogodku aktivno udeležen. Nekako takole je bilo:

“Kmetijska zadruga, ki je tudi redila govedo, je vsako leto prirejala sejme in živinske razstave, ki so bile tisti čas na sejmišču na nekdanjem Kukcovem vrtu v Starem trgu. Na sejmišču je poleg privezov za živino stala tudi lesena zgradba, velika kakih 10 x 10 m, da je bila streha nad glavo za sejemske opravke, sodnike na razstavah in še kaj, morda za sejmarje v primeru dežja … Ko je padla odločitev za zidavo zdravstvenega doma na sejmiščnem prostoru, je bilo treba leseno poslopje umakniti ali podreti. Ker so v Nadlesku ravno gradili nove zadružne hleve, so odgovorni prišli na misel, da bi poslopje s sejmišča tam uporabili za mlekarno in porodnišnico … Vendar bi bilo treba stavbo razdreti, prepeljati na novo lokacijo in jo ponovno postaviti … ali pa …

Tesarski mojster Ignac Štirn je s svojo ekipo prevzel nalogo (ali mu je bilo enostavno naloženo, da to naredi), da stavbo premesti, ne da bi jo bilo treba razdreti – prihranili bi veliko časa, stroškov in dela. Potrebna pa je bila vsa razpoložljiva tehnična oprema – ki je bila, milo rečeno skromna – in veliko ljudi, predvsem pa znanja. Podvig je še za današnje čase videti zahteven.

Najprej so s stavbe odstranili opečno kritino in jo prepeljali posebej, ker bi se je drugače nekaj neizogibno razbilo. Na zadnji premi dveh tajselnov so pritrdili lesen podest. Spredaj je bila samo ena sprednja prema z ojesom, ker je bilo le tako omogočeno zanesljivo kremanje. Potem so z enakomerno narazen nameščenimi ročnimi lesenimi vintami, ki se uporabljajo za iztresanje razsutih tovorov iz trug na vprežnih vozovih, hkrati dvignili stavbo tako visoko, da so lahko podstavili pripravljene preme vozov s podestom v velikosti tlorisa stavbe, ki so jo potem previdno spustili nanj …”

Vinte ni imel vsak gospodar, mogoče tudi Kmetijska zadruga ne in so si jih tistikrat morda morali izposoditi z vseh strani …

Tovor je vlekel zadružni traktor, ki ga je verjetno tudi takrat vozil Vinko, ki smo ga bolj poznali po vzdevku Traktorist. Vedno je bil oblečen v imeniten zamaščen kombinezon, kot ga ni imel nihče drug v treh farah in od njega je močno dišalo po nafti in strojnem olju …

“Takrat je traktor vozil še posebno previdno in počasi, saj se je vse skupaj zauckalo, kadarkoli je zapeljal čez jamelče, tovor pa je ob straneh (z lesenimi drogovi ali morda porepniki ?) pridrževala vrsta delavcev. Še s senom naložene vozove je bilo vedno treba držati, če so zapeljali na vegasto pot ali v luknjo, pa bi se taka velika reč peljala brez, da bi jo stromili od vseh strani?! Vse to se je počasi pomikalo z nekdanjega sejmišča naravnost čez starotrške njive in pri Belčevi hiši pred Nadleskom prišlo na makadamsko cesto, potem pa po njej naprej v Nadlesk. Vse je šlo gladko, samo pri Tekavčevi hiši sredi vasi so naleteli na oviro: odstraniti so morali električno štango, da je traktor s tovorom, ki ga je vlekel, lahko pasál. Od tam so spet lepo napredovali do odcepa proti hlevom in na mesto, kjer so stavbo v obratnem vrstnem redu razložili na določeni vnaprej pripravljeni lokaciji. Tam je poslej služila za potrebe Kmetijske zadruge kot mlekarna in porodnišnica za krave.”

Del sten so pozneje podzidali, kot je videti na fotografiji iz leta 1974, ko pa je govedoreja v zadrugi zamrla, stavbe niso več potrebovali, nihče je ni vzdrževal in začela se je podirati. Pred leti se je podrtije nekdo usmilil in jo odstranil …

“Tistega dne pa, ko so mojster Štirn in njegovi pomagači kar v enem kosu selili nekdanjo sejemsko lesenjačo iz Starega trga v Nadlesk, je bila ob vsej poti množica gledalcev, ki so bili po nenapisanem pravilu tudi pripravljeni pomagati, če bi bilo treba. Ves Nadlesk je bil tam in še od drugod so prišli.”

Dogodek res ni bil od muh. Dandanes včasih vidimo na TV, kako Amerikanci s pomočjo velikanskih tovornjakov, vseh mogočih strojev, viličarjev in še česa prepeljejo svoje hiše – lesene, montažne kajpak – iz enega kraja v drugega in njim se to zdi dovolj pomembno, da posnamejo film. A niso edini sposobni takih podvigov, v Loški dolini so to znali že davno! Žal pa nismo našli nobene fotografije niti v zapuščini Franceta Trudna niti Lojzeta Tomca. Mogoče je kaj posnel Jože Brglez, ki je tisti čas že veliko fotografiral … Ali kdo drug in se bo slika še pojavila … Upajmo.

Slovarček:

  • tajsel: močan furmanski voz, voz za najtežje tovore
  • kremanje: usmerjanje, vodenje
  • pasáti: priti skozi ožino
  • zauckati: zagugati se
  • jamelč: jamlič, jarek med njivama, mejni jarek
  • štanga: drog
  • brez, da bi stromili: ne da bi pridrževali in podpirali

Viri:

  •  Franc Bavec, Podcerkev, oktober 2019, ustno
  •  Jože Gorše, Nadlesk, oktober 2019, ustno

Kraj: Loška dolina
Datum: značka iz leta 1966
Avtor: fotografija Miloš Toni, oblikovalec značke ni znan
Zbirka: Milena Ožbolt

Oblika: slika predmeta – značka

No comments yet

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: