1954 Bezuljak – Pred gasilsko veselico
Poletje je bilo tudi čas gasilskih veselic. Dolgoletni predsednik bezovskega gasilskega društva Ludvik Hren – Antonov Ludve je bil odličen organizator. Vsako leto so organizirali gasilsko veselico s srečelovom in plesom. To je bil edini način zbiranja denarja za potrebno opremo za gašenje.
Priprave so bile kar obsežne: pripraviti prostor, organizirati kuharja in hrano, pripraviti dobitke, poiskati muzikante, razdeliti zadolžitve in verjetno še kaj. Dolga leta je bila gasilska veselica na dvorišču pri Žogarjevih. Gospodar Alojz Debevec – Žogarjev ata je bil tudi gasilec in bi težko odrekel prošnji za uporabo hiše in dvorišča. Prednost njihovega dvorišča je bila dostopnost s treh strani, dovolj velika travnata površina, dva velika oreha, ki sta dajala senco, velik kozolec in dva kevdra v hiši. Nobena hiša v Bezuljaku nima tako velikega in lepega dvorišča kakor Žogarjeva.
Druga vaba za otroške oči pa je bil štant s sladicami. Gospodinje in dekleta so ocvrla pohajne in krofe, napekla piškote, potice, torte, ki so jih potem prodajali. Najlepšo torto pa so so dali na licitacijo, tista je prinesla največji dobiček.
Dobitke za srečelov so nabirali po hišah, nekaj so jih tudi kupili ali naprosili pri podjetjih. Pogosto je bil dobitek tudi živ, kura, petelin ali zajček v ličnem zaboju. Otroci smo postavali pred policami z dobitki in izprosili pri starših drobiž za kakšno srečko. Marija Hren se spominja, da je bil na zadnji veselici pred drugo svetovno vojno glavni dobitek žensko kolo. Glavni dobitek je zadel Anton Kocjančič – Tet’n Tone. Otrokom se ni zdelo prav, da je moški zadel žensko kolo.
Fotografija je nastala tik pred odprtjem prireditvenega prostora, ko so bile razdeljene zadolžitve. Sodelujoči so morali prvi priti na prireditveni prostor, ga zadnji zapustiti in ostati ves čas trezni. Nekaj gasilcev, ki so skrbeli za red, je v uniformah, ki so jim dajale potrebno avtoriteto, predvsem pri posredovanju med vročekrvneži. Večina obiskovalcev je prišla na veselico peš ali s kolesi, le redko kdo z avtom.
- Angelca Turšič – Kotovčkova,
- France Katern – Severjev,
- Francka Turšič – Kotovčkova,
- Ivan Švigelj – Švigljev.
Zadaj:
- Tone Kavčič – Rakiški,
- Julka Švigelj – Kešlanova,
- Francka Švigelj – Kešlanova,
- Francka Zalar – Ta Gorenja Popkova.
- Ana Turšič – Kotova,
- Alojz Švigelj – Kešlanov,
- Majda Švigelj – Švigljeva,
- Jakob Turšič – Kotovčkov Jaka.
Zadaj:
- France Primožič – Nežen,
- Anica Hren – Kovačeva,
- Ludvik Brancelj – Krajnč Ludve,
- Slava Brancelj – Krajnča,
- Ana Švigelj – Švigljeva,
- nekdo stoji še med Slavo in Švigljevo Ano zadaj.
Slovarček:
- kevder: shramba za poljske pridelke
- pohajne: na Menišiji izraz za flancate
- tancpoden: plesišče
Viri:
- Julka Novak, Ljubljana
- Marija Hren, Bezuljak
Kraj: Bezuljak
Datum: 1954
Avtor: verjetno Ludvik Hren, zato ga ni na fotografiji
Zbirka: Ivanka Debevec
Skenirano: 20. 3. 2015
Oblika: fotografija
RSS - Posts
Te veselične navade so tudi del naše dediščine, ali ne? Ali bi še kdo znal pripraviti tako veselico, ki dvigne na noge vso vas še več dni prej in potem? Pa pelo se je in muzika je bila normalno glasna, da niso pokali bobniči…
V ponedeljek sta se – tako so pripovedovali zlobni loški jeziki – pogovarjala dva Prezidanca:”Se bu na veselice fčieraj?” “Šon, pa nej buo neč fajn – se nejso neč garbale!”
K Sv. Vidu so hodili čez Iško na veselico fantje iz Dolenjske: Roba, Krvave peči, Rašice in bližnjih vasi. Če niso izzvali pretepa z Vidovci, so se pa med sabo zbiksali.