1942 Dobec – Gregorjeva družina

Od leve proti desni so:

• Peter,
• France,
• mama z Jožetom v naročju,
• Marinka (poročena Stražiščar, živi v Cerknici)
• in najstarejši, Andrej, poznejši gospodar, (s kozličkom v naročju).

Od ljudi na sliki sta živa samo še Marinka in France, ki živi v hiši, zgrajeni na mestu, kjer je na fotografiji v sredini zadaj še vidna Zalarjeva hiša, ki je bila med vojno požgana. Desno zadaj se vidi Brešča hiša, kot sem jo poznala v otroštvu. Ker je bila stara in vlažna, so jo pred nekaj leti podrli in sezidali novo, moderno. Pred hišo lahko vidimo velika vrata iz letev, prepletenih z bodečo žico. Ta so vsak večer zaprli, potem ko so iz cele vasi prignali živino v “gorenji konec”, da je ne bi ponoči pokradli vojaki.

Spredaj lahko vidimo kokoš. Zanimivo, da imajo pri Gregorjevih edini v vasi še vedno kokoši, le da se ne morejo več prosto sprehajati naokrog, ampak imajo kurnik v velikem ograjenem prostoru na vrtu.

Bolj smo stari, bolj nas zanima preteklost. Tako sem si enkrat, ko sem šla z možem v Dobec, vzela nekaj časa in šla brskat v hišo mojih prednikov. Našla sem kar nekaj škatlic starih negativov, deloma na filmu, deloma še na steklu. Vse je bilo zaprašeno, posebno tisti negativi, ki so ležali raztreseni po predalih. Z zanimanjem sem jih ogledovala, a nič kaj dosti si nisem predstavljala, kakšne bi bile slike, če bi jih razvili. Vse skupaj sem predala v obdelavo in čez nekaj časa me je presenetil kup starih slik.

Najprej sem na treh ali štirih slikah prepoznala mojo mamo in nato še strica Janeza, amaterskega fotografa, ki ga poznam samo s slik, pa teto Jerico. Ko sem si slike znova in znova ogledovala, sem začela prepoznavati sovaščane in sorodnike, ki sem jih poznala še kot otrok, a so mi izginili iz spomina. Kar naenkrat so spomini oživeli in spet sem bila otrok.Potem sem slike pokazala še sosedi Tončki Stražiščar – Brešči in ona je prepoznala še več ljudi in prizorišč. Tako je ob slikah obujala spomine, kako je bila med vojno požgana njihova štala in kako so leta 1943 postavljali nov cimper. Na eni sliki so zbrani menda vsi tedanji dobški otroci, fantje z lesenimi puškami, z desne pa kuka Brešč ata, ki ga nisem poznala, pa tudi na sliki ga prej nisem nikoli videla. Sem pa v njem videla njegove sinove in hčere, tako da mi je bilo takoj jasno, kdo je.Sliko Gregorjeve mame z vsemi petimi otroki na domačem dvorišču sem pokazala edinemu še živečemu sinu, Francetu Jernejčiču, rekoč: »Imam presenečenje zate. Sliko, na kateri si ti, ko si bil še mlad in lep.« »Od takrat je pa že dolgo«, je odvrnil.

Pa so spet oživeli spomini na mladost in na vojno, ki je tako zaznamovala življenje ljudi, ki so jo bodisi doživeli, ali pa bili posredno prizadeti zaradi izgube očeta, brata, sestre … Tudi slika vasi Dobec kaže povsem drugo podobo od sedanje. Vidimo del Vinjega Vrha, ki se mu reče »pleče«, ko je bila tam še senožeti, danes pa je gozd.